Kdo dobi stanovanje, denar, avto in drugo premoženje, ko ni dedičev?

Če po smrti posameznika ni dedičev oziroma se v zapuščinskem postopku pokaže, da nihče ne deduje, premoženje ne ostane brez lastnika. Po slovenskem pravu v takem primeru zapuščina brez dedičev postane lastnina Republike Slovenije, o čemer sodišče odloči v zapuščinskem postopku.

Sodišče mora najprej ugotoviti, ali dediči sploh obstajajo, ter po potrebi izvesti oklic in druge postopke za njihovo iskanje. Šele ko je jasno, da ni dedičev oziroma da nihče ne deduje, se zapuščina izroči pristojnemu organu Republike Slovenije za posamezno vrsto premoženja. Zapuščinski postopek se sicer uvede po uradni dolžnosti, ko sodišče izve za smrt, pri čemer je eden ključnih dokumentov smrtovnica.

Na vprašanja o ravnanju sodišča v primerih, ko dediči niso znani, o ukrepih za zavarovanje premoženja in o možnosti, da se dedič najde naknadno, so na Okrajnem sodišču v Ljubljani pojasnili, da splošni odgovori za vse primere niso mogoči, saj je vsak zapuščinski postopek odvisen od konkretnih okoliščin. Dodali so še, da sodišče s sklepom izroči zapuščino Republiki Sloveniji, ki jo v postopku zastopa Državno odvetništvo, pravnomočen sklep pa se nato posreduje pristojnim upravljavcem posameznih vrst premoženja.

Eno je, ko še ni znano, ali dediči obstajajo, drugo pa, ko je že pravno ugotovljeno, da jih ni. Dokler je položaj nejasen, lahko sodišče po Zakonu o dedovanju poseže tudi po ukrepih za zavarovanje zapuščine, med drugim s postavitvijo začasnega skrbnika zapuščine, če je potrebno za varstvo premoženja. Če se dedič pojavi pozneje, ko je bila zapuščina že izročena Republiki Sloveniji, mu zakon še vedno omogoča, da zahteva njeno izročitev oziroma izročitev tistega, kar je od nje ostalo. To pomeni, da izročitev zapuščine državi ni nujno vedno dokončna.

Ko sodišče ugotovi, da dedičev ni oziroma da nihče ne deduje, v postopek v imenu države vstopi Državno odvetništvo. V zapuščinskih postopkih pred okrajnimi sodišči nastopa kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije v več vlogah. Tako se na primer zapuščina razglasi za lastnino Republike Slovenije, če se v enem letu od objave oklica ne oglasi noben dedič oziroma če se v postopku izkaže, da po pravilih dedovanja nihče ne deduje. V takem primeru se zapuščina izroči pristojnemu organu Republike Slovenije, razen če se prenese v stečajno maso stečaja zapuščine brez dedičev.

Na Državnem odvetništvu so opozorili tudi na omejitev dedovanja. Če je zapustnik za čas življenja prejemal pomoč po predpisih o socialnem varstvu, se dedovanje njegovega premoženja omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni s predpisi o socialnem varstvu določeno drugače. Del premoženja v tem obsegu postane last Republike Slovenije ali občine, odvisno, iz katerega proračuna je bila pomoč financirana. Če gre za zapuščino brez dedičev, ki postane last Republike Slovenije, pa se v delu, ki je bil financiran iz občinskega proračuna, omejitev upošteva do celotne višine prejete pomoči.

Država lahko deduje tudi na podlagi oporoke. Če je zapustnik v oporoki svoje premoženje namenil Republiki Sloveniji, država ne nastopa kot dedič po zakonu, ampak kot oporočni dedič. Zakon o dedovanju namreč dopušča, da na podlagi oporoke dedujejo tudi pravne osebe, če ni s posebnimi predpisi določeno drugače.

Ko je zapuščina brez dedičev s sklepom izročena državi, jo prevzame pristojni upravljavec. Pri nepremičninah se ta določi glede na namensko in dejansko rabo: za stavbna zemljišča, stavbe in dele stavb je pristojno Ministrstvo za javno upravo, pri kmetijskih zemljiščih in gozdovih pa uredba določa druge upravljavce. Pri zapuščinah brez dedičev je Ministrstvo za javno upravo upravljavec tudi za vozila, plovila in druge premičnine, razen orožja.

Prevzem v praksi je zelo različen, so pojasnili na ministrstvu. Pri nepremičninah se včasih pojavijo težave, kot so zasedenost s strani solastnika, odsotnost ključev ali neurejeno dejansko stanje. Pri vozilih pa se zgodi, da so v sklepu o dedovanju navedena na podlagi starejših registrskih podatkov, ob dejanskem prevzemu pa jih ni več mogoče najti oziroma zanje ni ključev ali potrebne dokumentacije.

Ko država dejansko prevzame premoženje, se to evidentira v uradnih evidencah. Nato se z njim ravna po pravilih za stvarno premoženje države, kar lahko pomeni uporabo za potrebe države, prenos drugemu upravljavcu, prodajo, oddajo v najem, uničenje ali drug način razpolaganja. Na državnem spletišču "Stvarno premoženje države" so objavljene javne dražbe, javna zbiranja ponudb in namere za sklenitev neposrednih pogodb, pri čemer posebej poudarjajo načela gospodarnosti, enake obravnave, preglednosti in javnosti.

Vse stroške, povezane z upravljanjem stvarnega premoženja, pridobljenega iz naslova zapuščin brez dedičev, tako kot stroške upravljanja drugega stvarnega premoženja v lasti države, v okviru izvajanja svojih nalog krije upravljavec posameznega stvarnega premoženja.

Zapuščina brez dedičev ni nujno le stanovanje ali avto, ampak lahko vključuje tudi denarna sredstva, delnice, poslovne deleže in drugo finančno premoženje, za katerega veljajo posebna pravila prenosa. Pri zapuščinah brez dedičev je upravljavec finančnega premoženja Ministrstvo za finance.

Če zapuščina brez dedičev vsebuje denarna sredstva ali finančno premoženje, je po uredbi pristojni upravljavec Ministrstvo za finance. Po prejemu pravnomočnega sklepa o izročitvi zapuščine in potrdila Državnega odvetništva naslovijo zahtevke za prenos denarnih sredstev na banke, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), pokojninske družbe, zavarovalnice oziroma redkeje na KAD. Po pojasnilu Ministrstva za finance se pri vrednostnih papirjih zahtevek za prenos delnic naslovi na KDD, pri poslovnih deležih pa na SDH.

Poseben primer je orožje. Na Ministrstvu za notranje zadeve so pojasnili, da mora po smrti lastnika dedič ali oseba, pri kateri se orožje nahaja, v treh mesecih orožje, strelivo in orožne listine izročiti pristojnemu organu, ki o tem izda potrdilo. Če tega ne stori, upravna enota postopek ureditve statusa orožja začne po uradni dolžnosti.

Če kdo najde ali izve za orožje ali strelivo, za katero domneva, da je izgubljeno ali skrito, mora to nemudoma izročiti najbližji policijski postaji oziroma jo o tem obvestiti. To ne velja le v zapuščinskih primerih, ampak nasploh kot varnostno pravilo ravnanja z najdenim orožjem.

Sodišče pri zapuščini brez dedičev tudi za orožje izda sklep o dedovanju, na podlagi katerega preide v last Republike Slovenije. Nadaljnje ravnanje nato poteka po pravilih Zakona o orožju o ravnanju z izročenim oziroma odvzetim orožjem. O nadaljnjem ravnanju odloča pristojna Komisija za razvrstitev zaseženega, najdenega, odvzetega in izročenega orožja, ki lahko odloči za uničenje ali za drug ustrezen način ravnanja, na primer predajo muzeju.

Vendar premoženje ne preide na državo v vsakem primeru, ko ni dedičev. Odločilen je lahko že obstoj oporoke.

Na Notarski zbornici Slovenije so poudarili, da zapuščinske postopke v Sloveniji še vedno vodijo sodišča, čeprav si že dlje prizadevajo za prenos nespornih zapuščinskih postopkov na notarje. Izpostavili so, da notarji sestavljajo oporoke, jih hranijo in skrbijo za njihovo evidentiranje v Centralnem registru oporok (CRO), nesporni zapuščinski postopki pa bi lahko bili tudi hitrejši in cenejši.

Pomembno vlogo ima tudi CRO, ki ga vodi Notarska zbornica Slovenije. Register vsebuje podatke o oporokah, sestavljenih v obliki notarskega zapisa, o oporokah, shranjenih pri notarju, o oporokah, ki jih sestavi odvetnik ali so mu izročene v hrambo, ter o sodnih oporokah in oporokah, izročenih v hrambo sodišču. Notarska zbornica Slovenije na svoji spletni strani navaja tudi, da je bila prenovljena aplikacija Centralnega registra oporok vzpostavljena 16. avgusta 2022 in da omogoča popolnoma elektronsko poslovanje predlagateljev.

CRO je pomemben predvsem pri ugotavljanju, ali je pokojnik sploh napravil oporoko, saj omogoča preveritev, ali oporoka obstaja in kje oziroma pri kom je evidentirana ali hranjena. Če pokojni nima zakonitih dedičev, vendar je veljavno oporoko napravil v korist društva, zavoda, občine ali druge pravne osebe, ne gre več za klasično zapuščino brez dedičev. V takem primeru dedič obstaja in deduje na podlagi oporoke. Zato je bistveno presoditi, ali je oporoka veljavna, ali je oporočni upravičenec dovolj jasno določen in ali lahko kot pravna oseba deduje.

Zakon o dedovanju določa, da lahko na podlagi oporoke dedujejo tudi pravne osebe, če ni s posebnimi predpisi določeno drugače, za določitev dediča pa zadošča, da so v oporoki podatki, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kdo je upravičenec.

Pri zapuščini mora sodišče najprej preveriti, ali dediči obstajajo in ali je oporoka, po potrebi zavarovati premoženje in šele nato odločiti o izročitvi. Če premoženje preide na državo, ga ne prevzame en sam organ, temveč različni upravljavci glede na vrsto premoženja. Pri nepremičninah se upravljavec določi glede na namensko in dejansko rabo, pri finančnem premoženju je to Ministrstvo za finance, pri orožju Ministrstvo za notranje zadeve, pri vozilih, plovilih in drugih premičninah pa Ministrstvo za javno upravo.

Če pa obstaja oporoka, s katero je pokojni premoženje namenil konkretnemu društvu ali drugi pravni osebi, je pravni položaj lahko bistveno drugačen. V takem primeru ne govorimo več o zapuščini brez dedičev, ampak o dedovanju po zapustnikovi zadnji volji. Zato je pri dedovanju pogosto odločilno ne le, ali je kdo od svojcev še živ, temveč tudi, ali je pokojni pravočasno in veljavno zapisal svojo voljo.

Pri dedovanju je pomembno tudi vprašanje dolgov. Če zapuščina brez dedičev postane lastnina Republike Slovenije, država ne odgovarja za zapustnikove dolgove. Če pa upnik v zakonskem roku zahteva prenos zapuščine v stečajno maso zapuščine brez dedičev in vloži predlog za začetek stečaja, se zapuščina prenese v stečajno maso, iz katere se po pravilih insolvenčnega postopka poplačajo upniki. To pomeni, da se dolgovi ne poplačujejo iz premoženja države, temveč iz premoženja same zapuščine v stečajnem postopku.