Ko partnerja zaživita skupaj, se prej ali slej pojavi vprašanje, ki je lahko precej bolj občutljivo od izbire stanovanja ali dopusta: kdo bo plačal koliko? Je pošteno, da vsak prispeva polovico, ali bi moral tisti z višjimi prihodki prispevati več?
Odgovor ni enoznačen. Po podatkih raziskave družbe Fidelity več kot polovica parov ne prispeva enakega zneska v skupni proračun, vse več strokovnjakov pa meni, da matematična enakost ni vedno enaka pravičnosti. O tem smo se na Cekin.si pogovarjali tudi s svetovalko za osebne finance Ano Vezovišek - preverite, kaj nam je zaupala.
Zakaj model 50:50 ni vedno najbolj pošten?
Na prvi pogled se zdi povsem logično, da si partnerja vse skupne stroške razdelita na pol. Toda težava nastane, ko so prihodki zelo različni.
Predstavljajte si, da eden zasluži 4.000 evrov neto na mesec, drugi pa 2.000 evrov. Če za skupne stroške porabita 2.000 evrov mesečno, bi pri delitvi 50:50 oba prispevala po 1.000 evrov.
Prvi bi po plačilu stroškov razpolagal še s 3.000 evri, drugi pa le z 1.000 evri. Čeprav sta prispevala enak znesek, je finančno breme za partnerja z nižjo plačo bistveno večje. Podobno ugotavljajo številni finančni svetovalci, ki menijo, da je pri večjih razlikah v prihodkih smiselna sorazmerna delitev stroškov.
Model, ki ga pogosto priporočajo finančni strokovnjaki
Ena najpogosteje priporočenih metod je prispevanje glede na delež prihodkov. Če eden zasluži 60 odstotkov skupnih prihodkov gospodinjstva, drugi pa 40 odstotkov, potem tudi skupne stroške krijeta v razmerju 60:40.
Primer:
- Partner A zasluži 3.000 evrov.
- Partner B zasluži 2.000 evrov.
- Skupni mesečni stroški znašajo 1.500 evrov.
Ker prvi partner ustvari 60 odstotkov skupnih prihodkov, prispeva 900 evrov. Drugi prispeva 600 evrov.
Na ta način oba namenita približno enak delež svojega prihodka za skupno življenje, kar številni strokovnjaki ocenjujejo kot bolj uravnoteženo rešitev.
Vse več parov ohranja tudi ločene račune
Časi, ko je bil skupni bančni račun samoumeven, so mimo. Raziskava Fidelity kaže, da le še 42 odstotkov parov uporablja izključno skupne račune, medtem ko se številni odločajo za kombinacijo skupnih in osebnih računov.
Podobno ugotavlja tudi ameriški Census Bureau. Delež poročenih parov brez skupnega bančnega računa se je v zadnjih desetletjih občutno povečal, kar kaže, da si mnogi želijo ohraniti določeno stopnjo finančne samostojnosti.
Največja napaka? Da se o denarju sploh ne pogovarjata
Po raziskavi Fidelity kar 49 odstotkov ljudi priznava, da se izogiba pogovorom o denarju, ker se bojijo prepira. Hkrati jih skoraj četrtina partnerju prikriva vsaj eno finančno skrivnost.
Finančni strokovnjaki zato poudarjajo, da je pomembneje od same formule razdelitve to, da se partnerja o pričakovanjih odkrito pogovorita.
Vprašanja, o katerih se je smiselno dogovoriti:
- kateri stroški so skupni,
- koliko bo prispeval vsak,
- kako bosta ravnala ob povišanju ali izgubi prihodkov,
- kako bosta varčevala za večje cilje,
- kdo bo plačeval nepričakovane stroške.
Kaj je torej najbolj pravično?
Univerzalnega odgovora ni. Če imata partnerja podobne prihodke, je delitev 50:50 pogosto povsem smiselna. Kadar pa je razlika v zaslužku velika, številni finančni strokovnjaki priporočajo prispevanje glede na dohodek.
Ključno vprašanje ni, ali vsak prispeva enak znesek, temveč ali oba občutita, da nosita primerljiv del finančnega bremena. V uspešnih partnerstvih namreč ni najpomembnejša matematična enakost, ampak občutek pravičnosti.
Viri: Fidelity, Cekin.si, InvestmentNews
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV