Odškodnine v zdravstvu: Kdaj gre za medicinsko napako in kdaj za zaplet?

Odvetnica mag. Darja Bajželj je za Cekin.si razložila, zakaj so odškodninski spori v zdravstvu pogosto zapleteni. 

Medicinska napaka je pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče. Gre za strokovno napako, ko zdravnik ne ravna s skrbnostjo strokovnjaka, oziroma ko krši znana pravila zdravljenja. Pri tem se vedno upošteva stanje medicinske znanosti v času posega, ne z današnje perspektive.

Medicinski zaplet ali komplikacija nastane kljub strokovno neoporečnemu zdravljenju in ob največji možni skrbnosti zdravnika. Tak zaplet je lahko predvidljiv, a ga ni mogoče preprečiti, saj se pojavi naključno in zdravnik zanj ni odgovoren.

Ključno je, da je bilo zdravljenje izvedeno v skladu s pravili stroke. Zdravnik mora pacienta v okviru pojasnilne dolžnosti opozoriti na možna tveganja, vendar zaplet sam po sebi še ne pomeni njegove odgovornosti.

Ne. Odškodninske odgovornosti ni, če je škoda nastala zaradi zapleta, zdravnik pa je ravnal v skladu s pravili medicinske stroke in s potrebno poklicno skrbnostjo.

Eden izmed odmevnejših primerov se nanaša na 21-mesečnega otroka s sepso. Po pravilih stroke bi moral izkušen specialist ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja ponoviti laboratorijske preiskave in prej uvesti zdravljenje z antibiotiki.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je šlo za ravnanje contra legem artis, saj so bile preiskave opuščene, zdravljenje pa uvedeno prepozno. Dokazano je bilo, da je takšno ravnanje bistveno povečalo verjetnost septičnega šoka ali hudih trajnih posledic (Vrhovno sodišče RS, sodba II Ips 38/2024).

Takšen primer je bil porod dvojčkov, kjer je porod trajal 41 minut (vključno s carskim rezom) namesto optimalnih 30. Prvi otrok se je rodil vaginalno, drugi s carskim rezom po neuspešnem poskusu vaginalnega poroda, porodnica pa je utrpela hipoksijo možganov.

Vrhovno sodišče je odločilo, da mora sodišče prve stopnje presoditi, ali bi do hipoksije možganov, kasneje celebralne paralize prišlo tudi, če bi bil porod opravljen v optimalnem času (Vrhovno sodišče RS, sklep II Ips 73/2015- ). Tu je ključno vprašanje vzročne zveze.

Zanimiv je primer neuspešne umetne prekinitve nosečnosti, kjer je 17-letnica rodila zdrava dvojčka. Sodišče je poudarilo, da rojstvo zdravih otrok samo po sebi ni škoda, vendar pa lahko predstavlja neobičajno veliko finančno breme, če starš otrok ni želel in zanje ni bil pripravljen skrbeti.

Odškodnina je bila priznana za stroške preživljanja otrok (Vrhovno sodišče RS, sodba II Ips 185/2016).

Zdravnik mora pacienta jasno, razumljivo in odkrito seznaniti z diagnozo, možnostmi zdravljenja, tveganji, stranskimi učinki in pričakovanim uspehom. To določa 20. člen Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP).

Posebej pomembno je opozarjanje na tipična in pogostejša tveganja, pa tudi na redka tveganja, če so lahko življenjsko ogrožajoča in bi lahko vplivala na pacientovo odločitev o posegu.

Ne. Če se dokaže, da tudi ob ustreznem pojasnilu pacient ne bi ravnal drugače in bi v poseg vseeno privolil, odškodninske odgovornosti ni.

Izvedenec sodišču pojasni medicinsko doktrino in pravila stroke, vendar ne odloča namesto sodišča. Sodnik mora sam presoditi, ali je zdravnik ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Če je pisno izvedensko mnenje nejasno ali nepopolno, je ustno zaslišanje izvedenca nujno, saj omogoča dodatna vprašanja strank.

Zakon predvideva več izjem:

- nujni posegi, ko je ogroženo pacientovo življenje,

- nenujni posegi, kadar pacient ni sposoben odločanja in je poseg v njegovo korist,

- terapevtski privilegij, ko bi obvestilo pacientu resno škodilo,

- pacientova odpoved pravici do obveščenosti, če to izrecno zahteva.

V vseh primerih mora biti odločitev ustrezno dokumentirana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev, ko zdravnica pacientke ni opozorila, da zdravila za zdravljenje tuberkuloze zmanjšujejo učinkovitost kontracepcije. Pacientka je zanosila in bila prisiljena v umetno prekinitev nosečnosti (VSRS, sodba II Ips 736/2005).

V primeru operacije dioptrije pacientka ni dokazala, da bi ji zdravnik zagotovil popoln vid brez očal. Ker se ni uresničilo nobeno tveganje in je bil dosežen pričakovani rezultat, kršitev pojasnilne dolžnosti ni bila ugotovljena (VSRS, sodba II Ips 104/2019).

Uspešni so predvsem takrat, ko je dokazano:

- da je bila storjena medicinska napaka,

- da je bila kršena pojasnilna dolžnost,

- in da obstaja neposredna vzročna zveza med ravnanjem zdravnika in nastalo škodo.

Zahtevki pa so pogosto zavrnjeni, kadar gre zgolj za zaplet, kadar vzročne zveze ni mogoče dokazati ali kadar je tožba vložena prepozno.

Pri odmeri odškodnine sodišča upoštevajo stopnjo in trajanje bolečin, strahu, duševnih bolečin ter starost oškodovanca, pri čemer izvedenci pomagajo, a odločitev vedno ostane v rokah sodišča.