Kako dr. UKI spreminja slovensko šolstvo: UI v vsakdanjem pouku

Dr. Uroš Ocepek, znan tudi kot dr. UKI, je učitelj matematike in računalništva na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje, kjer že 13. šolsko leto usmerja dijake v svet programiranja, umetne inteligence in matematike. Je raziskovalec na področjih umetne inteligence (UI), digitalnih kompetenc, sodobne didaktike in pedagoških paradigm.

Je prvi slovenski učitelj, ki se je leta 2023 uvrstil med 50 najboljših na svetu, in je ambasador svetovnega izbora Global Teacher Prize. V Sloveniji je prejel vrsto priznanj: najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju srednjega šolstva (MIZŠ, 2022), naziv Učitelj leta 2022 (AmCham Slovenija in iniciativa "Učitelj sem! Učiteljica sem!"), Županovo priznanje Občine Trbovlje (2023), Zasavc leta 2023 in naziv Osebnost leta 2023 (Dnevnik). Kot pionir uvajanja UI v izobraževanje je zasnoval strokovni modul "Uvod v umetno inteligenco" in je avtor oziroma soavtor 16 inovacij. Med drugim je sodeloval pri projektu NeuroFly, predstavljenem na Expu Dubai 2020.

UI vsakodnevno vključuje v pouk ter v raziskovalne in projektne naloge. Najpogosteje uporablja ChatGPT, Claude, Midjourney, Suno in Orange za načrtovanje ur, pripravo učnih materialov, oblikovanje vizualnih razlag in pomoč pri razumevanju zahtevnejših vsebin. V razredu mu služi kot "pomočnica v ozadju", ki mu omogoča več časa za delo z dijaki, hkrati pa krepi lastni potencial za reševanje problemov in urjenje ustvarjalnosti.

Nazadnje sem umetno inteligenco uporabil pri zadnji šolski uri. Dijakom sem pokazal, kako se lahko s pomočjo klepetalnika (velikega jezikovnega modela) učijo osnov programiranja tako, da jim napiše koncept programske rešitve, ponudi rešitev, ki jo pokažem ali razložim v šoli, ali pomaga pri odpravljanju napak. Želim, da dijaki uporabljajo tovrstna orodja, ampak zato, da napredujejo kot ljudje, ne pa za goljufanje, saj se s tem ničesar ne naučijo.

Umetno inteligenco v učnem procesu uporabljam že od leta 2013; sprva kot dijaške nagrajene inovacije, nato kot pomočnico pri mojem učiteljevanju. Leta 2018 sem oblikoval in začel izvajati strokovni modul "Uvod v umetno inteligenco". V zadnjih letih jo uporabljam tudi kot sopotnico in pomočnico pri vsakodnevnih opravilih, tudi pri pripravah na učni proces. Sodobna tehnologija lahko dandanes prihrani čas in poveča učinkovitost, hkrati pa lahko spodbuja lenobo tako pri posameznikih kot v celotni družbi.

Ko predavam po šolah – vabijo me, da predstavim dobro prakso UI, prednosti in pasti tehnologije – tudi povem, da obstaja več kategorij učiteljev: učitelj skeptik, ki ima do tehnologije strahospoštovanje, učitelj skrivni uporabnik, ki jo uporablja na skrivaj; učitelj "copy–paste", ki brezglavo uporablja klepetalnike za hranjenje lastne lenobe, učitelj previdni uporabnik, ki potrebuje medkolegialno pomoč, in učitelj – etični borec, ki smiselno, kritično in etično uporablja tehnologijo. Vsi vzorci se pojavljajo na vseh šolah. Običajno je približno 10 odstotkov naprednejših učiteljev, seveda pa se je treba zavedati, da je UI dandanes področje "na steroidih", kar se tiče razvoja.

Nekateri učitelji mi povedo, da tehnologije ne bodo uporabljali in pika. Vedno jim odgovorim, da jih podpiram, če lahko ob tem mirno zaspijo. Vseeno pa bi vse povabil, naj raziščejo orodja in jih res konkretno spoznajo, ne le brezglavo preverjajo, ali klepetalnik daje pravilne faktografske rezultate. Naj sprašujejo tehnologijo in predvsem kolege ter se medkolegialno izobražujejo. Na voljo je tudi veliko strani z navodili, primeri in razlagami; materiala je res veliko.

Pri dijakih načeloma ni skeptikov. Predvsem bi rekel, da je več dijakov etičnih gurujev. Dejstvo pa je, da so številni slepi uporabniki, ki tehnologijo večinoma uporabljajo za goljufanje pri vsakodnevnih nalogah, tudi pri ocenjevanju znanja. Seveda pa je tudi nekaj dijakov oziroma učencev, ki tehnologijo resnično uporabljajo kot tutorja pri gradnji lastnega znanja. Nekateri imajo znanja s področja etične in varne rabe tehnologije – ti so etični guruji, ki skrbijo za varstvo podatkov in etično uporabo orodij. Od njih se lahko starejši marsikaj naučimo.

Zagotovo potegnem črto pri goljufanju. Priznam, da grdo pogledam tudi, ko dijaki rešijo naloge in slepo verjamejo zapisom. Ker poučujem programiranje, je toliko težje odkriti, ali je dijak zares avtor kode. Ker pa so dijaki pogosto nevešči, ne znajo zapisati pozivov in dobijo rešitve, pri katerih takoj opazim, da ne gre za njihovo avtorsko delo. Predvsem si želim, da bi klepetalnik uporabljali za pomoč, za svetovanje, za odpravljanje napak, predlaganje alternativnih nalog in pomoč pri organizaciji učenja.

To se dogaja vsakodnevno. Lahko pa povem primer, ko sem dijakom pred dvema letoma predaval o prvem računalniku Elektrinikon Z1. Navedel sem vsa "dejstva" in pokazal skico računalnika. Nato sem jim dal domačo nalogo, naj poiščejo podatke o računalniku in me presenetijo. V ponedeljek zjutraj sem preveril, če so opravili nalogo, in vprašal, kaj so našli. A nisem dobil odgovora, ker naj bi vse že odpredaval.

Potem pa je sledil šok. Z rdečim svinčnikom so morali prečrtati zapiske, saj sem ustvaril fiktivni računalnik, ki nikoli ni obstajal. Niso razumeli, zakaj sem predaval o tem, če računalnik ne obstaja. Seveda sem želel dati lekcijo, naj dvomijo o svetu, ki jih obdaja, in jim hkrati sporočiti, da "več znaš, več veljaš". Na koncu pa so me dijaki vprašali, ali morajo to vseeno znati na testu (smeh).

Najpomembneje je, da se zavedamo, da je orodje klepetalnik, ne aleksandrijska knjižnica, čeprav jo nekako udejanja. Tehnologijo moramo uporabljati za stvari, za kar je bila ustvarjena. Hkrati ves čas poudarjam, da je znanje naš zaklad, ki ga moramo čuvati in skrbeti, da raste. Le tako bomo kritično preverjali podatke, ki jih dobimo z orodji UI. Moj nasvet bi vsekakor bil, da moramo čim več brati, raziskovati in se učiti.

Mislim, da bo UI pripomogla, da bo vsak učenec imel "svojega lastnega učitelja". Resda na žalost digitalnega, ampak vseeno bo dober približek. Hkrati menim, da bo udejanjala sodobne pedagoške paradigme, po katerih bi morali biti učitelji mentorji učencem pri odkrivanju in spoznavanju strokovnega področja. Imam občutek, da nismo daleč, da bodo lahko šole imele tudi robotske asistente, ki bodo pomagali učiteljem. Morda je to naslednji korak, ki nas bo doletel v nekaj letih.

Tehnologija zagotovo ne more nadomestiti pristnega človeškega stika in empatije – za zdaj. Mislim pa, da bosta človeška radovednost in želja po ustvarjanju novega bitja po lastni podobi preveč mikavni in nam bo nekoč uspelo narediti dobre približke. Seveda pa govorim na pamet; nihče ne ve, kaj nas lahko preseneti. Navsezadnje znanstveniki že poročajo, da predvsem azijskim mladostnikom prvega partnerja predstavljajo UI-avatarji, ki si jih ustvarijo po lastnih željah in hotenjih. Žalostno, a resnično.

To bi bil konkreten izziv, kako bi ljudje preživeli. Seveda bi, saj je to v nas. Zagotovo bi bila kriza, ker bi izpuhtelo kolektivno, digitalizirano znanje. A življenje vedno najde pot in zagotovo bi se znašli. Ni dvakrat za reči, da bomo znova odkrivali "toplo vodo". Zagotovo pa bi se izboljšali medčloveški odnosi. Ker sem učitelj in ker verjamem v dobrodušnost človeka, verjamem, da bi se naši odnosi otoplili.

Svetoval bi jim, naj bodo odgovorni do gradnje lastnega znanja in do tega, katere in kakšne informacije berejo. Na našo miselnost in modrost vpliva tudi to, kaj beremo in kaj gledamo. Predvsem pa naj tehnologijo najprej konkretno in na pravi način preizkusijo, šele nato naj si ustvarijo mnenje in sodijo.

Se vam zdijo informacije pomembne? Vam je članek všeč? Delite ga s prijatelji!

Najbolj brane novice: