Žan Kidrič po možganskem tumorju doživel preobrat: 'Samo ti odločaš, kdaj se bo tvoje življenje končalo'

Žan Kidrič je pozitiven mlad moški, ki je pri 18 letih prejel diagnozo možganskega tumorja. Sledili so zahtevna operacija, obsevanja in kemoterapije, nato pa počasni, a vztrajni koraki nazaj v življenje – vnovično učenje govora, urjenje motorike, usvajanje socialnih veščin in vračanje samozavesti.

V programu Projektno učenje mladih odraslih (PUM-O) je našel pomoč, podporo, usmeritev in dodaten pogum za nov začetek. Danes končuje šolanje za računalniškega tehnika z željo nadaljevati študij na fakulteti, trenira z osebnim trenerjem, živi samostojno in optimistično gleda v prihodnost z jasno vizijo, da želi napisati roman, ne letaka o svojem življenju.

Ko sva se srečala pri njem doma, sva se spontano začela tikati. V lično urejenem stanovanju mu občasno pomaga osebna asistentka Urška in mu dela družbo crkljiva mačka, ki pozdravi vsakega obiskovalca. Kaj hitro je opaziti, da Žan ni ujetnik diagnoze, ampak avtor svojega polnega življenja. Njegova zgodba uči, da lahko dosežemo vse, če znamo iz nečesa sicer slabega potegniti dobro.

Žan Kidrič je navdih mladim in starejšim tudi zato, ker ni obupal niti, ko je bilo najtežje.

Sem Žan Kidrič, star 27 let. Pri 18 letih sem zbolel za možganskim tumorjem, preživel operacijo, obsevanja in kemoterapije ter se na novo učil hoditi, govoriti in verjeti vase. Po bolezni sem postal druga različica sebe, preusmeril sem smer šolanja iz mizarstva v računalništvo, si na novo oblikoval prioritete in si zastavil zavezo, da bom živel na polno ob učenju, delu, gibanju in z ljudmi, ki jih imam rad.

Male zmage. Drobni napredki pri izgovorjavi, hoji, zdravljenju so mi vračali moč in mi vlivali upanje. Opažal sem velike spremembe, ko sem sam sebi sproti dokazoval, da zmorem, življenje se je normaliziralo in nove poti so se odpirale.

Oboje. Hkrati je potrditev, da sem na pravi poti, ter odgovornost, da vztrajam in da obenem širim zavest, da se splača vztrajati. Ne govorim na pamet, ampak sem hvaležen, ker lahko iz prve roke povem, da se trud resnično splača.

Ljudem, ki so v podobni situaciji, želim sporočiti, da niso sami in da pred njimi ni konec, čeprav jim je danes težko. Vredno se je potruditi tudi ali zlasti v težkih situacijah.

Danes sem veliko bolj ciljno osredotočen in usmerjen v prihodnost. Sem zelo motiviran – zaključujem šolanje za računalniškega tehnika in se pripravljam na prvo zaposlitev. Po zdravljenju in priznanju imam več motivacije in tudi več discipline z jasnimi cilji: dokončati šolo, vstopiti v stroko in napredovati korak za korakom.

Računalništvo me je že prej zanimalo in za PUM-O sem izvedel od prijatelja. Poleg izobrazbe mi je dal socializacijo, mi vlival pogum, me napotil v pravo smer in mi pomagal dosegati cilje.

Še posebej bi rad izpostavil mentorico Nino Potrebuješ. Najbolj se je zavzela za moj napredek in rehabilitacijo pri pisanju, govoru in ostalih stvareh, ki so mi vlile pogum za ponovno šolanje. Prav ona me je prva prijavila kot kandidata za NAJzgodbo.

Program bi priporočil vsakomur, ki čuti, da mu nekaj manjka, da bi želel poskusiti še kaj drugega ali doseči nekaj več ... Vsem, ki imajo voljo, a ne vedo, kje začeti.

Zanimajo me spletna trgovina, digitalna suverenost, grafična ustvarjalnost, spletni portali in oglaševanje. Torej preplet tehnike in ustvarjalnosti.

V telovadnici se sprostim in si vzamem čas samo zase. Hkrati se soočim z realnostjo, medtem ko v učilnici bolj spoznavam teorijo in se učim sistematično razmišljati. Oboje me uči vztrajnosti.

Nimam popolnoma izdelanega urnika, imam pa jasne naloge in cilje, da vedno naredim nekaj za šolo, nekaj za telo in nekaj samo zase. Ko mi pade motivacija, pa samo pomislim na prihodnost in sem spet hitro na zastavljenem tiru. Če naredim vsaj eno stvar v dnevu, vem, da dan ni izgubljen.

Da ... tudi težji dnevi pridejo. Takrat me drži pokonci "prihodnost".

Družina mi je vseskozi pomagala in me podpirala. Hvaležen sem, ker so mi starši privzgojili vrednote, po katerih zdaj živim – da je vredno vztrajati in se potruditi ter da je bistveno biti pozitivno naravnan.

Hmmm ... Vem, da je bolezen ovira, ampak gremo dalje. Samo ti odločaš, kdaj se bo tvoje življenje končalo. Razmišljaj pozitivno, ker v nasprotnem primeru ne moreš na novo začeti.

Kot malček sem bil radoveden in sem imel lepo, idilično otroštvo. Nikdar mi ni nič manjkalo, zato bi prvo poglavje poimenoval "Idilični začetek". Nadaljevanje bi bilo "Napačna smer", sledilo pa bi "Ponovno uravnavanje".

"Vzpon."

Cilji so jasni. Želim biti samostojen, si ustvariti družino in kariero. Dokončal bom šolo, želim potovati ... Večinoma si želim, kar si želijo ljudje moje starosti.

Vse je v pozitivnem razmišljanju. Če veš, kaj hočeš, in si zadaš cilj, ti bo uspelo. Moji vodili sta "Upanje umre zadnje" in "Kar te ne ubije, te okrepi".

Se vam zdijo informacije pomembne? Vam je članek všeč? Delite ga s prijatelji!

Najbolj brane novice: