30. junija 2026 je na slovenskem trgu za dan vnaprej megavatna ura elektrike ob 12. uri stala 100,47 evra, ob 19. uri pa kar 1.041,47 evra. Po podatkih BSP SouthPool je bila torej zvečer več kot desetkrat dražja kot opoldne. Pomembno: govorimo o veleprodajnih cenah, ne o zneskih, ki jih gospodinjstva neposredno plačujejo na položnicah.
Kdo lahko izkoristi tako velik skok? Predvsem tisti, ki lahko elektriko ob nižji ceni shrani in jo uporabi ali proda, ko je dražja. Toda pri tem ne odloča le zmogljivost baterije. Ključno je, kako in kdaj je upravljana.
Za podjetje je razlika med poceni in drago elektriko lahko pomembna, vendar je ne more izkoristiti zgolj zato, ker ima na svoji lokaciji baterijo. Hranilnik mora biti ob pravem času dovolj prazen, da energijo sprejme, in dovolj napolnjen, da jo lahko pozneje odda. Prav ta usklajenost med cenami, porabo podjetja in stanjem baterije je bistvo uspešnega upravljanja.
Zakaj se cena elektrike v nekaj urah tako spremeni?
Sončne elektrarne največ energije proizvajajo sredi dneva, ko je je lahko na trgu veliko in cena pade. Proti večeru sončna proizvodnja upade, poraba pa ostaja visoka. Če je povpraševanje večje od razpoložljive ponudbe, se lahko cena hitro povzpne. Na trgu za dan vnaprej se cene oblikujejo za posamezne 15-minutne intervale.
Na nihanja vpliva tudi vse večji delež obnovljivih virov, katerih proizvodnja je odvisna od vremena. Sončen dan lahko sredi dneva poveča ponudbo elektrike, ob oblačnosti ali po sončnem zahodu pa se razmerje hitro spremeni. Tudi zato se nekatera podjetja od nakupa energije po vnaprej določeni ceni premikajo k bolj dinamičnim produktom, pri katerih spremembe tržnih cen občutijo neposredneje. S tem pridobijo nove priložnosti, a prevzamejo tudi več cenovnega tveganja.
Junijski primer je bil izjemen, ni pa edini pokazatelj velikih nihanj. Septembra 2026 je bila po podatkih iz izhodiščne analize povprečna dnevna razlika med najdražjo in najcenejšo uro 220 evrov na megavatno uro; v nobenem dnevu ni bila manjša od 129 evrov.
Kaj bi to pomenilo v praksi? To pokaže graf 1. Baterijski hranilnik z močjo 1 MW in zmogljivostjo 2 MWh bi lahko na opisani junijski dan s premikom elektrike iz cenejšega v dražji del dneva ustvaril približno 1.800 evrov prihodka, če upoštevamo izgube pri shranjevanju. To je izračun za konkreten primer, ne zagotovljen dnevni zaslužek ali čisti dobiček po vseh stroških.
Razlika med cenama namreč še ni enaka dejanskemu izkupičku. Pri vsakem polnjenju in praznjenju nastajajo izgube, upoštevati je treba tudi pogoje pogodbe, stroške uporabe sistema in obrabo baterije. Poleg tega se tako izjemno ugodno cenovno okno ne pojavi vsak dan. Primer zato predvsem pokaže, kako veliko vrednost ima lahko elektrika, če jo je mogoče prestaviti v drugo uro.
Podjetju lahko baterija tudi zniža račun za elektriko
Podjetje lahko hranilnik uporablja tudi brez neposredne prodaje elektrike na trgu. Z njim shranjuje energijo za čas, ko je dražja, in zmanjšuje največje konice odjema, ki lahko pomembno vplivajo na strošek omrežnine.
Predstavljajmo si proizvodno podjetje, ki ob določenih urah hkrati zažene več energetsko zahtevnih naprav. Takrat lahko iz omrežja na kratko potrebuje bistveno več moči kot sicer. Če del tega trenutnega odjema pokrije z energijo iz hranilnika, lahko zmanjša obremenitev omrežja in potencialno tudi stroške, povezane z obračunsko močjo. Pri tem je pomemben dejanski profil porabe, ne zgolj letna količina porabljene elektrike.
Še posebej je rešitev zanimiva za podjetja, ki že imajo sončne elektrarne. Namesto da bi presežke proizvodnje sredi dneva oddala v omrežje, jih lahko shranijo in porabijo pozneje, ko bi elektriko sicer morala kupiti. Tako povečajo izrabo lastne proizvodnje.
Pomembno je tudi, da hranilnik ne prinaša koristi samo v času največjih cenovnih razlik. Podjetju lahko pomaga zmanjševati odstopanja med napovedano in dejansko porabo, pri ustrezni tehnični zasnovi pa ob izpadu omrežja tudi začasno napaja ključne porabnike. Takšno rezervno napajanje ni samoumevna lastnost vsake baterijske rešitve, temveč zahteva primerno opremo in načrtovanje.
Ali lahko takšne prihranke dosežejo tudi manjša podjetja? Potencial obstaja, vendar je odvisen od njihove dejanske porabe, konic odjema, obstoječih pogodb, proizvodnje sončne elektrarne in stroška naložbe. Za nekatere je smiselnejše zniževanje stroškov, za druge aktivnejše sodelovanje na energetskem trgu.
Zato enaka naložba ne prinese enakega rezultata v delavnici, trgovskem podjetju in večji proizvodnji. Nekje so največja priložnost visoke konice porabe, drugje presežki sončne elektrarne, tretje podjetje pa ima dovolj prilagodljivosti, da del zmogljivosti baterije ponudi tudi na trgu. Odgovor, ali se hranilnik splača, je zato mogoče dobiti šele z izračunom za konkretno lokacijo.
Zaslužek ni omejen le na poceni nakup in dražjo prodajo
Električni sistem potrebuje ravnovesje med proizvodnjo in porabo v vsakem trenutku. Kadar pride do nepričakovanih odstopanj, je hitra prilagoditev še posebej dragocena. Baterijski hranilniki se lahko odzovejo v nekaj sekundah, zato lahko sodelujejo pri zagotavljanju sistemskih storitev in ustvarjajo prihodke iz trženja prožnosti.
Pri tem ne gre le za klasičen nakup elektrike ob nizki ceni in prodajo ob visoki. Elektriko je mogoče kupovati in prodajati na trgu za dan vnaprej, položaje prilagajati na trgu znotraj dneva, hranilnik pa lahko zagotavlja tudi storitve za ohranjanje ravnovesja elektroenergetskega sistema. Različne možnosti imajo različna pravila in zahtevajo različno hitro odzivanje. Za podjetje je zato pomembno, kdo te odločitve sprejema in kako hitro lahko ukrepa.
Kako skrajne so lahko razmere, kažejo podatki Borzena, ki jih vidimo tudi na grafu 2: 7. julija 2026 je cena odstopanj za posamezen interval dosegla 13.336 evrov na megavatno uro, 14. julija pa se je spustila na približno –5.700 evrov. Te številke ne pomenijo, da podjetje avtomatično prejme takšno plačilo. Kažejo pa, zakaj sta hitrost odziva in poznavanje trga tako pomembna.
Pri odstopanjih je časa za odziv malo. Dobavitelj mora morebitno razliko med napovedano in dejansko porabo izravnavati, stroški neizravnanih količin pa se lahko odrazijo v končni ceni energije. Hranilnik lahko pri tem pomaga, vendar skrajno visoke ali negativne cene odstopanj še ne povedo, koliko je z določenim hranilnikom dejansko mogoče zaslužiti. Za to so potrebni pravila sodelovanja na trgu, ustrezna razpoložljivost baterije in sprotno odločanje.
GEN-I hranilnik vključi v svoj regionalni portfelj in ga upravlja z algoritmi, ki sproti iščejo najprimernejšo uporabo njegove zmogljivosti. Podjetje tako dobi dostop do trgov, na katerih bi samo težko sodelovalo, ne da bi moralo zaposliti lastno trgovalno ekipo, ki bi trg spremljala 24 ur na dan.
Dodatne možnosti odpira tudi povezovanje evropskih izravnalnih trgov. Sistemski operaterji prek platform, kot sta MARI in PICASSO, dostopajo do ponudb iz več držav, kar širi možnosti za ponudnike prožnosti, hkrati pa povečuje konkurenco. Po izhodiščnih podatkih se je slovenski ELES platformi MARI pridružil julija 2026*. Za posamezno podjetje to pomeni, da lahko strokovno upravljanje postaja še pomembnejše od samega dostopa do tehnologije.
Zakaj ni dovolj kupiti baterije in čakati na zaslužek?
Baterija ne more vseh nalog opravljati hkrati. Če je že povsem polna, ne more sprejeti dodatne elektrike, kadar bi bilo to na trgu najugodnejše. Če je njena moč rezervirana za sistemsko storitev, je ni mogoče istočasno uporabiti za drugo trgovanje. Poleg tega vsak dodatni cikel polnjenja in praznjenja vpliva na življenjsko dobo baterije.
V praksi je zato ključno, da upravljavec jasno določi režim delovanja baterijskega hranilnika. Ta lahko deluje bodisi za potrebe podjetja, kjer z optimizacijo lastne rabe in zmanjševanjem koničnih obremenitev ustvarja prihranke, bodisi za trženje prožnosti in zagotavljanje sistemskih storitev, kjer ustvarja prihodke. Ker gre za ločene režime upravljanja, baterija ne more hkrati opravljati obeh nalog. Izbira ustreznega režima je zato pomembna za ekonomsko učinkovitost naložbe, saj lahko neustrezna strategija upravljanja kljub velikemu tehničnemu potencialu hranilnika prinese manjše finančne koristi od pričakovanih.
Zato potencial hranilnikov ni preprosta vsota vseh možnih prihodkov na različnih trgih. Resnična vrednost upravljanja je v sprotni odločitvi, katero priložnost izkoristiti, ne da bi pri tem ogrozili oskrbo podjetja ali po nepotrebnem obrabljali baterijo.
Kdaj se naložba zares izplača?
Pri upravljanju hranilnikov je zato pomembna analiza 15-minutnih meritev odjema, priključne in obračunske moči ter morebitne lastne proizvodnje elektrike. Šele na podlagi teh podatkov je mogoče primerjati scenarije, oceniti prihranke in prihodke ter izračunati vračilno dobo naložbe.
Smiselna presoja zato vključuje več scenarijev: uporabo baterije predvsem za lastne potrebe ter sodelovanje na energetskih trgih. Preveriti je treba tudi različne velikosti hranilnika, tehnične omejitve priključka in vpliv ciklov na njegovo življenjsko dobo. Šele primerjava pričakovanih prihrankov, možnih prihodkov in stroška naložbe pokaže, katera rešitev je primerna za posamezno podjetje.
Kot navajajo pri GEN-I, hranilnike upravljajo iz nadzornega centra, ki deluje 24 ur na dan, pri tem pa spremljajo tudi stanje baterije. V Bolgariji in Romuniji že upravljajo hranilnike s skupno zmogljivostjo več kot 750 MWh. Takšne izkušnje so pomembne zato, ker vrednost naložbe ni določena le ob nakupu: nastaja tudi z vsakodnevnim prilagajanjem dejanskim razmeram na trgu in potrebam podjetja.
Kdo je torej 30. junija dejansko zaslužil? Sami podatki o cenah tega ne razkrivajo. Jasno pa pokažejo, zakaj je sposobnost shranjevanja energije postala pomembna poslovna prednost – in zakaj je od same baterije pogosto pomembnejša strategija njenega upravljanja.
Bi radi ugotovili, kaj bi hranilnik lahko prinesel vašemu podjetju? Zagotovite si individualno prilagojeno ponudbo.
*Vir: Julija 2026 je Slovenija prek družbe ELES naredila pomemben korak v integraciji na evropski trg sistemskih storitev, saj se je 1. julija pridružila platformi PICASSO, 15. julija pa še platformi MARI.
