Boj za plaže: vse manj brezplačnih, za ležalnik in senčnik tudi več kot 40 evrov

Poletna sezona je znova odprla staro razpravo o tem, komu pravzaprav pripada obala. V Italiji se namreč krepi spor med zagovorniki prostega dostopa do plaž in upravljavci zasebnih kopališč, ki obiskovalcem za uporabo infrastrukture zaračunavajo vse višje zneske.

Vprašanje dostopnosti italijanskih plaž je postalo tudi politična in pravna tema. Kritiki opozarjajo, da je javnih plaž vse manj, medtem ko so številni najbolj privlačni deli obale pod upravljanjem koncesionarjev. No, te razprave potekajo tudi drugod po Evropi, med drugim tudi na Hrvaškem. 

Na italijanski obali so zasebna kopališča že desetletja del turistične ponudbe. Obiskovalci lahko najamejo senčnike in ležalnike, uporabljajo sanitarije, tuše, restavracije ter druge storitve, ki jih upravljavci zagotavljajo na plaži.

Poglejmo primer kopališča Pino al Mare v kraju Santa Severa severozahodno od Rima. Tam stane najem dveh ležalnikov in senčnika ob morju do 42 evrov na dan. Gostom so na voljo tudi restavracija, otroško igrišče, igrišča za šport in reševalci iz vode.

Lastniki kopališč poudarjajo, da prav oni skrbijo za urejenost, čistočo in varnost plaž. Po njihovem mnenju bi bilo brez zasebnih vlaganj turistično doživetje bistveno slabše.

Na drugi strani aktivisti trdijo, da postajajo najlepši deli obale vse težje dostopni za ljudi z nižjimi prihodki.

Predstavniki organizacije Free Seas National Coordination opozarjajo, da se številne javne plaže nahajajo na manj privlačnih lokacijah, pogosto na bolj skalnatih odsekih ali v bližini infrastrukture, ki ni idealna za kopanje. Po njihovem mnenju takšen sistem ustvarja razliko med tistimi, ki si plačilo lahko privoščijo, in tistimi, ki si ga ne morejo.

V nekaterih obmorskih krajih naj bi bile brezplačne plaže ob koncih tedna tako polne, da obiskovalci težko najdejo prostor za brisačo.

Vprašanje koncesij ni novo. Evropska unija že več let od Italije zahteva bolj transparenten sistem podeljevanja koncesij za uporabo obale.

Italijanska vlada premierke Giorgie Meloni je leta 2024 obstoječe koncesije podaljšala do septembra 2027, z možnostjo dodatnega podaljšanja do marca 2028. V Bruslju pa menijo, da bi morale biti takšne koncesije redno predmet odprtih in konkurenčnih razpisov.

V nekaterih občinah so sicer že izvedli nove razpise za koncesije do leta 2033, vendar so jih v več primerih ponovno dobili dosedanji upravljavci. O zakonitosti takšnih postopkov zdaj odločajo tudi italijanska sodišča.

Razprava o dostopu do plaž ni značilna le za Italijo. V številnih evropskih turističnih državah se zaradi rasti turizma, omejenega prostora ob obali in višjih cen pojavljajo vprašanja, koliko obale mora ostati prosto dostopne javnosti.

Za dopustnike je to pomembno tudi z vidika stroškov. Če družina več dni zapored plačuje najem senčnikov, ležalnikov in drugih storitev, lahko takšni dodatni izdatki občutno podražijo poletne počitnice.

V Italiji zato ostaja odprto vprašanje, kako uravnotežiti interese turističnega gospodarstva, lokalnih skupnosti in državljanov, ki menijo, da bi moralo biti morje dostopno vsem.

Viri: Dnevnik.hr, Forbes,