Zadrževanje več kot 11,5 milijona ljudi v zaporih po svetu je izjemno drago – in pogosto neučinkovito. Vlade porabijo milijarde, a zaporniški sistem vse bolj postaja prostor, kjer zasebna podjetja, kriminalne združbe in celo zaporniki sami izkoriščajo sistem za dobiček.
V ZDA, ki ima največjo zaporniško populacijo na svetu, letni proračun za zapore znaša več kot 80 milijard dolarjev, kar je 68,1 milijarde evrov. V Braziliji je ta znesek štirikrat manjši, v Indiji pa skoraj milijarda. A ne glede na višino proračuna se države soočajo s prenatrpanostjo, nasiljem in neučinkovito rehabilitacijo, poroča spletna stran DW.
Zasebni sektor v zaporih: dobiček pred človekom
Od osemdesetih let dalje se zasebna podjetja vse bolj vključujejo v upravljanje zaporov. V ZDA, Združenem kraljestvu, Mehiki in Braziliji zasebniki gradijo zapore, dobavljajo hrano, izvajajo zdravstveno oskrbo in celo nadzorujejo komunikacijo zapornikov. Telefonski klici, ki trajajo le 15 minut, lahko stanejo do 16 dolarjev (13,62 evra), obroki pa se prodajajo po večkrat višji ceni.
V Braziliji podjetja, kot je Umanizzara, spodbujajo širitev zaporniške populacije, kar vodi v prenatrpanost in nasilje. Leta 2017 je v zaporu v Manausu izbruhnil upor, v katerem je umrlo skoraj 60 ljudi.
Kriminalne združbe: zapori kot imperiji
Zapori niso le prostori kazni, temveč tudi središča kriminalnih mrež. Tolpe, kot je brazilska PCC, v zaporih vodijo posle s preprodajo drog, izsiljevanjem in tihotapljenjem. Pametni telefoni v zaporu lahko stanejo do 1500 dolarjev (1.277 evrov), droge pa se prodajajo po večkratni ceni. Tako kriminalci vsako leto zaslužijo milijone.
Benjamin Lessing, politolog z Univerze v Chicagu, pojasnjuje, da so se tolpe razvile kot odgovor na brutalne razmere v zaporih. Vzpostavile so svoj red, ki pogosto vključuje nasilje, a tudi organizacijo, ki se nadaljuje po izpustitvi. Lessing pravi, da so poskusi brazilske vlade, da bi zatrla tolpe, privedli do povečanja števila zapornikov in gradnje novih zaporov. Tudi ti novi zapori so padli pod nadzor tolp.
Zasebna podjetja, je za DW povedal Lessing, "običajno vodijo zapore učinkoviteje kot državni". Vendar je dodal, da bi jih bilo treba strogo nadzorovati.
Podzemna ekonomija: testenine kot valuta
V prenatrpanih celicah zaporniki vzpostavljajo neformalne trge. Testenine, milo in cigarete postanejo valuta, delo pa je plačano z nekaj centi na uro. Kreditni sistem je brutalen: vzemi enega, vrni dva ali tri. Dolgovi vodijo v nasilje, družine pa pogosto plačujejo stroške, da zaščitijo svoje bližnje.
Po podatkih organizacije Prison Policy Initiative ameriške družine zapornikov letno porabijo skoraj 3 milijarde dolarjev za osnovne potrebe, klice in sodne stroške. To je kar več kot 2,55 milijarde evrov.
Zaporniki brez družinskega premoženja ali zunanjih virov pogosto prodajajo droge drugim zapornikom, da bi plačali za osnovne potrebe. Služijo kot kurirji, stražarji ali stražarji v zameno za zaščito, hrano ali delež dobička.
Rešitev ali iluzija?
Čeprav nekateri zasebni zapori, kot je tisti v Aucklandu na Novi Zelandiji, poročajo o nižji stopnji recidivizma, strokovnjaki opozarjajo, da je potreben strog nadzor. Državni zapori pa se soočajo z neučinkovitostjo in slabim upravljanjem – primer je zvezni zapor v Brooklynu, ki ga je en ameriški sodnik označil za "barbarskega".
Zaporniški sistem je ujet med dobičkom, kriminalom in trpljenjem. Reforme so nujne, a vprašanje ostaja: kdo ima interes, da se sistem resnično spremeni?
Vir: DW
Se vam zdijo informacije pomembne? Vam je članek všeč? Delite ga s prijatelji!
Najbolj brane novice:
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV