Maruša Lešnik je ljubezen do rož spremenila v posel

Marušo Lešnik žene želja po ustvarjanju. Že od nekdaj so jo privlačili barve, fotografija, risanje in vse, kar je mogoče oblikovati. Danes se njena ustvarjalnost izraža na različnih področjih – od fotografije in grafičnega oblikovanja do vzgoje cvetja. A prav rože so postale njena strast in ji odprle novo pot, ki je sprva ni načrtovala.

Vse se je začelo precej spontano, z ljubeznijo do rastlin in zamislijo, da bi cvetje vzgajala tudi sama. Na delu njive v Cirkovcah je posadila prve rože. Majhen poskus je postopoma prerasel v zgodbo, ki jo danes poznamo pod imenom "Male cvetlice". V njej je združila svoj občutek za estetiko, ljubezen do narave in podjetniško radovednost.

Za čudovitimi cvetovi pa niso le ustvarjalnost in veselje, temveč tudi veliko dela, učenja, vlaganj, tveganj in nepredvidljivosti. Maruša Lešnik dobro ve, da samostojna pot ni vedno lahka. Vseeno se je odločila slediti svoji želji, da bi ustvarjala nekaj svojega in živela od dela, ki jo veseli. Njena pot kaže, kako lahko različna znanja in izkušnje povežemo v novo poslovno priložnost.

Sem ustvarjalna, spontana in vesela oseba, ki rada preživlja čas v naravi. Rada imam barve, ustvarjanje in trenutke miru, ko se lahko nekoliko umaknem od vsakodnevnega vrveža. Zdi se mi, da sem na njivi našla prav to ravnovesje. Še vedno lahko ustvarjam, hkrati pa sem zunaj, med rastlinami, in se učim potrpežljivosti. Če bi morala izbrati svojo največjo strast, bi bile to zagotovo rože.

Morda se je sprva začela pri želji, da bi nekaj ustvarjala. Vedno sem rada fotografirala, risala, pisala, barvala in ustvarjala.

Moja prva poklicna smer je bila fotografija. Kot športnica sem si poškodovala koleno, zato se nisem mogla več ukvarjati s športom tako kot prej, in začela sem razmišljati, kaj bi lahko počela namesto tega.

Pritegnila me je fotografija, pozneje pa sem se med študijem v Mariboru srečala tudi z grafičnim oblikovanjem in različnimi oblikami ustvarjanja. Všeč mi je bilo, da je bil vsak projekt drugačen. Med fotografiranjem sem razmišljala, kako najbolje ujeti trenutke, pri grafičnem oblikovanju pa sem oblikovala podobo znamke in se naučila, kako naročnikove želje predstaviti v vizualno smiselni celoti. Vedno je bilo nekaj novega in zanimivega.

Rože so prišle pozneje, lahko rečem, da precej impulzivno. Pred približno tremi leti sem videla nasad rezanega cvetja in si rekla, da bi to tudi jaz rada poskusila. Doma sem imela že ogromno lončnic in zunanjih rastlin, ki sem jih nakopičila v preteklih letih. Najprej sem kupila rastline, šele potem pa iskala primeren prostor in dobre pogoje za njihovo rast.

Tako sem del njive namenila cvetju. Prvo poletje sem poskusila z manjšo površino in rastlinami, ki sem jih takrat lahko hitro dobila. Želela sem preveriti, ali mi tak način dela ustreza in ali se želim s tem resneje ukvarjati. Izkazalo se je, da mi je zelo všeč. Naslednjo sezono sem zato razširila nasad in se odločila, da bom projekt razvijala bolj profesionalno.

Ne. Vedno sem imela rada rože, vendar jih nikoli nisem videla kot svojo poklicno pot. Ukvarjala sem se s stvarmi, ki so me zanimale, ter se vmes "iskala" in raziskovala, kaj mi najbolj ustreza.

Zdi se mi, da se od mladih ljudi precej zgodaj pričakuje, da bodo vedeli, kaj želijo početi naslednjih 40 let, in da se bodo usmerili v samo eno stvar. Od osnovne šole prek srednje šole do fakultete se ves čas odločamo o svoji prihodnosti, čeprav marsičesa sploh še nismo preizkusili.

Tudi sama sem iskala "pravo" smer zase, vendar moja pot ni bila ravna, ampak razgibana. Vedela sem, da me zanimajo ustvarjanje, fotografija in vizualne stvari, nisem pa vedela, kam me bodo pripeljale. O možnosti, da bi gojila cvetje, sprva sploh nisem razmišljala.

Potem sem začela saditi in vzgajati rastline, kar je danes moja strast. Občutek, ko po več mesecih dela odrežeš cvet, ki si ga vzgojil sam, je nekaj povsem drugega. Težko ga primerjam s čimer koli drugim, kar sem počela prej. Prav ta izkušnja mi je pokazala, da sem našla nekaj, kar si želim početi tudi v prihodnje.

Mislim, da iz vsega črpam predvsem občutek za estetiko in kompozicijo. Pri vseh treh je pomembno, da znaš različne elemente povezati v celoto, ki ima smisel in na koncu deluje tako, kot si si zamislil.

Pri grafičnem oblikovanju moraš razumeti želje naročnika, prepoznati bistvo njegove znamke ter to predstaviti z barvami, oblikami, tipografijo in drugimi elementi. Pri cvetju je podobno. Tudi tam razmišljaš o barvah, oblikah, teksturah in materialih ter o tem, kako jih sestaviti v celoto.

Znanje grafičnega oblikovanja je zelo koristno. Verjetno sem imela občutek za estetiko že prej, vendar se je z delom še razvijal. Hkrati mi tudi cvetje prinaša nove ideje, ki jih lahko uporabim pri oblikovanju.

Pri zahtevnejših naročilih za cvetje, denimo za poroke, si še vedno pomagam s skicami, podobno kot pri grafičnem oblikovanju. Tako si lažje predstavljam končni rezultat in razmislim, kako bom posamezne cvetove lepo povezala.

Mislim, da ima vsak ustvarjalec svoj slog, ki ga je težko opisati z besedami. Gre za način, kako se lotiš stvari, kaj opaziš, katere barve izbereš in kako povezuješ različne elemente. Obenem je ustvarjanje zelo subjektivno in treba se je uskladiti z naročniki. Nekaj, kar je meni všeč, nekomu drugemu morda ne bo. In obratno.

Vsako oko ima svojega malarja. Na meni je, da predstavim svoje delo in slog ter ju prilagodim naročilu. Opažam, da je čedalje več ljudi, ki jim je moj način blizu, drugje pa je morda potrebno več usklajevanja. Najraje imam, ko mi zaradi mojega dosedanjega ustvarjanja tako zaupajo, da mi "prepustijo proste roke".

Pri cvetju se mi zdi pomembno tudi, da ne poskušam ustvarjati nečesa, kar bi bilo všeč čisto vsem, temveč da lahko ostanem zvesta svojemu občutku.

Absolutno. Pri cvetju se umaknem od računalnika v naravo.

Danes se nam pogosto nekam mudi: vse moramo narediti takoj, ves čas smo dosegljivi in težko se ustavimo. Ob rožah se učim počasnejšega tempa. Ne moreš jih prisiliti, da bodo zrasle hitreje. Lahko jim zgolj zagotoviš dobre pogoje, jih neguješ in počakaš. To mi zelo ustreza in me uči potrpežljivosti. Na njivi s cvetlicami se umirim in včasih najdem idejo ali navdih, ki ga za računalnikom ne bi. Hkrati mi je všeč, da imam še vedno razgibano delo, ki zahteva različne pristope in razmišljanje.

Bolj za impulz. (smeh) Velikokrat sem kupila kakšno rastlino, potem pa razmišljala, kam jo bom sploh posadila. Sčasoma sem jih imela doma že toliko, da sem potrebovala več prostora.

Ko sem nekje videla nasad rezanega cvetja, sem pomislila, da bi lahko poskusila tudi sama. Sprva smo se doma bolj šalili, da bom zdaj pač imela svojo njivo in da bom lahko imela toliko rož, kot jih bom želela. Potem pa se je iz tega dejansko razvil posel.

Prvo leto sem imela manjšo površino, približno 20 krat 15 metrov. To je bil poskus, da vidim, kako se bom v tem znašla in ali mi bo všeč. Ko sem ugotovila, da me vzgoja cvetja res veseli, sem začela razmišljati tudi o tem, kako bi jo lahko razvila v posel.

Na začetku sem predvsem želela poskusiti nekaj novega. Seveda sem razmišljala tudi o tem, kaj bi lahko iz cvetja nastalo, vendar se je poslovna plat razvijala postopoma. Prvo leto sem predvsem tipala teren, objavljala na družbenih omrežjih in spremljala odzive. Zanimalo me je, ali bodo ljudje sprejeli takšno cvetje, kaj jim bo všeč in kako bodo razumeli nekoliko drugačno ponudbo.

Zelo zanimivo mi je opazovati, kako se spreminja okolje, v katerem raste cvetje. Ko sem začela, je bila njiva del intenzivno obdelanega kmetijskega območja. Zemlja je bila zbita, prej so tam rasle običajne poljščine, jaz pa sem na manjši površini začela ustvarjati nekaj povsem drugačnega.

Postopoma sem opazila, kako se spreminja življenje okoli nasada. Pojavljati so se začeli metulji, čebele in druge žuželke, prišli so tudi ptički. Prostor je postal bolj živ. To pri svojem delu še danes zelo rada opazujem. Na majhni površini lahko ustvariš okolje, ki postane pomembno tudi za druga živa bitja, kar se mi zdi zelo lepo.

Seveda se vmes veliko učim tudi o rastlinah. Veliko informacij poiščem na internetu in spremljam izkušnje drugih pridelovalcev, vendar je na koncu treba marsikaj preizkusiti v praksi. Vsaka lokacija je drugačna, rastline se različno odzivajo na razmere in tudi napake jemljem kot del učenja.

Že od nekdaj sem si želela imeti svoj posel. Tudi med študijem sem ves čas iskala projekte, delala in se učila stvari, ki jih pri študiju ne moreš nujno osvojiti v celoti. Zanimalo me je čim več različnih področij.

Sprva sem razmišljala predvsem o samostojni poti na področju grafičnega oblikovanja in fotografije. Ko se je pojavilo cvetje, sem morala preveriti še, kako dejavnost vključiti v svoje delo, kaj moram urediti in kako vse skupaj poslovno izpeljati.

Pri podjetništvu je precej stvari, na katere na začetku sploh ne pomisliš, kot so administracija, davki, računovodstvo in vsa dokumentacija. Pri vzgoji rezanega cvetja je še relativno enostavno, saj dejavnost pri nas ni primerljiva s klasičnim kmetijstvom ali vrtnarstvom.

Na začetku sem morala poskrbeti tudi za osnovne potrebščine in opremo – zaščito pred plevelom, oporne stebre, namakalni sistem in druge stvari, brez katerih je vzgoja na določeni lokaciji težka ali skoraj nemogoča. Naložbe se hitro naberejo.

Pomembno se mi zdi, da na začetku razmisliš, kaj moraš urediti takoj in kaj lahko izboljšuješ postopoma. V posel je treba vlagati, če želiš, da se razvija. Denar potrebuješ tudi zato, da lahko ustvariš pogoje za prihodnje prihodke.

Verjetno ustvariti bazo ljudi, ki ti zaupajo. Ko začneš samostojno pot, praviloma nimaš stalnih naročnikov, ki bi se vračali vsak mesec. Vsakič znova moraš pokazati, kaj znaš, kako delaš in kaj lahko ponudiš. To velja za grafično oblikovanje in fotografijo, še posebej pa za cvetje, kjer se potrebe strank spreminjajo glede na sezono in priložnosti.

Ljudje te morajo najprej spoznati, videti tvoje delo in dobiti občutek, da ti lahko zaupajo. Družbena omrežja so mi pri tem zelo pomagala, saj lahko svoje delo praktično brezplačno predstavim velikemu številu ljudi. Fotografije in objave mi omogočajo, da pokažem, kaj ustvarjam, in postopoma gradim odnos s strankami.

Najlepše pa mi je, ko se nekdo vrača ali pride do mene in mi pove, da mu je všeč, kar delam.

Predvsem s kombinacijo raziskovanja in preizkušanja. Internet je poln informacij, vendar je treba znati poiskati kakovostne vire in presoditi, kaj je uporabno zate. Potem pa moraš stvari preizkusiti v svojem okolju. Nekaj lahko prebereš ali vidiš pri drugem pridelovalcu, toda pri tebi se lahko obnese drugače. Razmere, zemlja in drugi dejavniki vplivajo na končni rezultat.

Veliko se naučiš tudi iz napak. Pomembno je, da jih ne jemlješ kot dokaz, da nečesa ne znaš, temveč kot del procesa. Seveda si želiš, da bi šlo vse čim bolj gladko, vendar se v praksi vedno pojavi kaj, česar nisi predvidel.

Pomaga tudi podpora ljudi okoli tebe. Sama imam veliko podporo družine in prijateljev. Pri cvetju mi veliko pomaga mama, ki z mano preživi precej časa na njivi, tudi pri manj prijetnih opravilih, kot je odstranjevanje plevela. Lepo je, da pri takšni poti nisi sam.

Takšen način dela mi je blizu. Moja ponudba je drugačna od ponudbe klasične cvetličarne. Cvetje je lokalno vzgojeno, sezonsko in sveže, odrežem ga praktično tik pred prodajo. Pomembno mi je tudi, da ga ne tretiram s pesticidi. Tako lahko ponudim nekaj posebnega, kar se razlikuje od običajne ponudbe rezanega cvetja.

Seveda ima takšna usmeritev svoje prednosti in omejitve. Odvisna sem od letnega časa, vremena in tega, kar lahko na njivi dejansko vzgojim. Količine so omejene in ne morem ponuditi čisto vsega, kadar koli si kdo zaželi. Toda prav v tem vidim tudi dodano vrednost. Cvetja ni mogoče pridelovati po povsem enakem postopku skozi vse leto. Vsaka sezona prinese nekaj svojega, zato se moraš prilagajati naravi.

Rada bi ohranila butični značaj Malih cvetlic, hkrati pa razvijala ponudbo in iskala nove možnosti.

Zdi se mi zanimiva možnost, da ljudje pridejo na nasad, si ogledajo cvetje ter ga sami izberejo in naberejo. V nekaterih državah je takšen način nabiranja že precej bolj uveljavljen, pri nas pa se šele razvija.

Ko prideš v prostor, kjer raste cvetje, je izkušnja drugačna, kot če šopek izbereš v cvetličarni. Vidiš rastline, njihove barve in oblike ter opazuješ, kaj je v tistem trenutku na voljo. Tudi sama rada razmišljam, kako bi lahko ljudem ponudila več kot že nabran in oblikovan šopek.

Želim si tudi, da bi se spremenil naš odnos do cvetja. Ni treba, da je vsak šopek povezan z velikim dogodkom. Lahko si ga podarimo brez posebnega razloga, ga postavimo na mizo ali kam drugam ter si polepšamo vsakdan.

Zelo. Grafično oblikovanje je še vedno pomemben del mojega dela, predvsem na področju brandinga in rebrandinga, torej ustvarjanja in prenove blagovnih znamk. Cvetje je dodatna ustvarjalna pot in ne pomeni, da bi morala vse drugo opustiti.

Pravzaprav mi ustreza, da se lahko ukvarjam z različnimi stvarmi. Vsaka zahteva drugačen pristop: pri oblikovanju je veliko razmišljanja, načrtovanja in dela za računalnikom, pri cvetju pa si bolj neposredno povezan z naravo in fizičnim delom.

Pomembno mi je tudi, da lahko skozi različne projekte razvijam svoje ideje. Ne želim se omejiti na eno samo oznako ali področje, saj me zanima še kaj drugega. Všeč mi je, kako se lahko dva na videz zelo različna posla med seboj dopolnjujeta in koliko sta si v resnici podobna. Na obeh področjih so namreč pomembni delo z barvami, občutek za estetiko ter predstavitev končnega produkta po željah naročnika.

Res je, najprej so sanje, nato pride delo. Ampak mislim, da je vredno. Služba predstavlja prevelik del našega življenja, da bi se morali ves čas ukvarjati z nečim, kar nam ni všeč, ali biti na mestu, kjer smo nesrečni.

Ob tem razumem ljudi, ki imajo službo, kredit in druge obveznosti ter si ne morejo tako preprosto privoščiti spremembe. Vsak ima svoje okoliščine in ne moremo vseh odločitev sprejemati enako.

Sama pa sem čutila, da si želim nekaj več. Želela sem ustvarjati po svoje in delati projekte, ki me zanimajo. Zato sem se odločila tvegati in slediti tej želji.

To seveda ne pomeni, da je bilo enostavno. Pridejo stroški, administracija, negotovost in dnevi, ko je veliko dela, prihodki pa niso nujno takšni, kot bi si želel. Ko si samostojen, nimaš zagotovljenega fiksnega mesečnega priliva. Ljudje se morajo vsakič znova odločiti, da bodo naročili tvojo storitev ali izdelek.

Tudi sama se moram ukvarjati z vsem tem. Toda ko delaš nekaj, kar si res želiš delati, je tudi manj prijetne naloge lažje sprejeti. Niso več nekaj, kar bi počel samo zato, ker moraš, ampak del poti do cilja, ki si si ga zastavil.

Zame je bilo. Ne mislim pa, da mora vsak zaradi svojih sanj takoj pustiti službo ali vložiti ves svoj denar v nekaj, za kar ne ve, ali bo uspelo.

Včasih je dovolj, da začneš postopoma. Če imaš idejo, jo lahko preizkusiš ob redni službi, ustvariš prvi izdelek ali ponudiš prvo storitev in spremljaš odzive. Preveriš, kaj ljudem pomeni, kaj jim lahko ponudiš in ali se iz tega lahko razvije nekaj več.

Ni treba, da vsaka zamisel postane velik posel. Tudi sama ne razmišljam, da bi morala iz Malih cvetlic ustvariti milijonsko podjetje. Želim si predvsem, da bi lahko živela od svojega dela, imela dovolj sredstev za nadaljnji razvoj in še naprej ustvarjala stvari, ki me veselijo. Zame je to zelo pomembno merilo uspeha.

Želim si, da bi se projekt še naprej razvijal in da bi postala prepoznavna po svojem načinu dela. Zanimajo me cvetlične postavitve, aranžmaji in zahtevnejši dogodki, pri katerih bi lahko povezala vzgojo cvetja in oblikovalsko znanje.

Rada bi razvijala ponudbo za različne priložnosti, tudi za poroke in druge dogodke, kjer lahko nastane nekaj res posebnega. Morda bi sčasoma delala tudi več projektov po Sloveniji in v bližnji tujini. Pomembno mi je, da se posel razvija v smeri, ki mi ustreza. Pri tem seveda potrebuješ tudi naložbe, na primer v rastlinjake in pokrite površine, ki ti omogočajo boljše pogoje za vzgojo. Vendar vem, da vsega ni treba narediti takoj.

Kar zadeva ekipo, bi si želela sodelovati z ljudmi, s katerimi bi lahko pripravljali različne postavitve in ustvarjali večje projekte. Kakšna bo dejanska velikost podjetja in kako se bo razvijalo, pa bomo še videli. Imam ideje in vizije, vendar naj še ostanejo skrivnost. Zdi se mi tudi pomembno, da ostajam odprta za priložnosti in nove možnosti.

Svetovala bi mu, naj najprej razišče, kaj ga zares veseli, in začne postopoma. Ni treba takoj pustiti službe ali tvegati prihrankov. Lahko začne ustvarjati ob delu, preizkusi svojo idejo, poišče prve stranke in preveri, kakšen je odziv. Morda ugotovi, da je našel svojo pot, morda pa tudi, da zamisel ni bila takšna, kot si jo je predstavljal. Tudi to je dragocena izkušnja in iz napak se učimo.

Ko začneš delati nekaj, kar te zares veseli, se ti pogosto vrnejo strast, navdih, volja in želja. Pomembno se mi zdi, da ostanemo radovedni in si dovolimo poskusiti. Ni nujno, da vse življenje ostanemo v poklicu, za katerega smo se izšolali, saj nobeno znanje ni izgubljeno. Sama danes pri cvetju uporabljam marsikaj, kar sem se naučila pri fotografiji in grafičnem oblikovanju, čeprav si nekoč nisem predstavljala, da bom ti področji kdaj povezovala na tak način.

Ni treba, da imamo pri 20 letih že izdelan načrt za vse življenje. Včasih svojo pot odkrijemo šele takrat, ko poskusimo nekaj novega.