Od odkupa do hranilnikov: kako povečati vrednost proizvedene elektrike

Iztek podporne sheme, manj ugodni pogoji odkupa in vse več možnosti na energetskem trgu postavljajo proizvajalce električne energije pred pomembno finančno vprašanje: kako iz obstoječega proizvodnega vira v prihodnjih letih ustvariti čim večjo vrednost?

Primerjava ponudb in izbira najvišje cene se morda zdita najbolj logičen odgovor. A v času velikih nihanj cen je računica precej bolj zapletena. Na končni donos lahko vplivajo tudi trenutek prodaje, način odkupa, upravljanje proizvodnje in druge možnosti, ki jih ponuja trg.

Sončna proizvodnja v Evropski uniji je leta 2025 dosegla rekordnih 275 TWh, nove sončne elektrarne pa so predstavljale večino na novo priključenih obnovljivih zmogljivosti. Hkrati se je povečala nestanovitnost trga. Evropska agencija ACER ugotavlja, da so bila dnevna nihanja veleprodajnih cen v letu 2025 približno petkrat večja kot leta 2020.

Kako izrazita so lahko takšna nihanja, kaže konkreten primer iz Slovenije. 1. maja 2026 je ob 13. uri cena na slovenski borzi dosegla minus 473,75 evra za megavatno uro. Elektrarna z močjo 1 MW bi pri polni proizvodnji v tej uri ustvarila skoraj 474 evrov stroška.

Zato danes ni več pomembno samo, koliko električne energije proizvedemo, ampak tudi, kdaj in kako jo prodamo. V ospredje prihajajo premišljeno upravljanje proizvodnje, prilagajanje razmeram na trgu ter ustrezen model odkupa.

Ob izteku obstoječe pogodbe ali obratovalne podpore je prvi korak pogosto zbiranje ponudb za odkup električne energije. Toda če se osredotočimo izključno na trenutno najvišjo ceno, lahko spregledamo druge možnosti.

Koliko bi lahko pridobili z drugačnim trenutkom prodaje? Bi se splačal hranilnik? Bi lahko dodatno vrednost ustvarili z aktivnim upravljanjem proizvodnje, souporabo energije ali vključitvijo v energetsko skupnost?

Pomembno je tudi tveganje. Če proizvajalec ceno za celotno količino proizvedene energije določi v enem trenutku, je njegova odločitev vezana na takratne tržne razmere. Te pa se lahko pozneje precej spremenijo.

Vsaka elektrarna je drugačna. Na njen tržni potencial med drugim vplivajo tip proizvodnje, profil oddaje, morebitna lastna raba, priključna moč in shema, obstoječe pogodbe ter tehnične omejitve. Rešitev za elektrarno, ki vso proizvedeno električno energijo oddaja v omrežje, zato ni nujno najboljša tudi za tisto, kjer se del energije porabi za lastne potrebe.

Pri analizi se zato pregledajo proizvodnja in poraba, priključna shema, preostalo trajanje podpore in omejitve posameznega proizvodnega vira. Nato je mogoče primerjati različne pristope in pri vsakem oceniti pričakovani prihodek oziroma prihranek, potrebno naložbo, vračilno dobo, zahtevnost ter izpostavljenost tržnim, tehničnim in pogodbenim tveganjem.

Na koncu tako ne dobimo le še ene ponudbe za odkup, temveč odgovor na precej pomembnejše vprašanje: katera rešitev ali kombinacija rešitev lahko iz konkretne elektrarne na dolgi rok ustvari največjo vrednost?

Veliki odjemalci električne energije prihodnjih količin praviloma ne zakupijo vseh naenkrat. Nakupe razdelijo na več delov in jih izvajajo postopoma. S tem zmanjšujejo tveganje, da bi vse količine zakupili ravno v trenutku neugodnih cen.

Podoben pristop je mogoče uporabiti tudi na strani proizvodnje.

Namesto da proizvajalec v enem trenutku določi ceno za vse proizvedene količine, lahko zakupe za prihodnji dve ali tri leta razporedi na več korakov. Del prihodkov tako zaščiti vnaprej, del proizvodnje pa ohrani odprt za prihodnje tržne priložnosti. Razmerje je mogoče določiti glede na profil proizvodnje, pričakovanja na trgu in pripravljenost lastnika na tveganje.

Za tiste, ki jim je pomembnejša stabilnost prihodkov, je lahko ena od možnosti tudi večletni odkup s povprečno ceno, ki olajša načrtovanje poslovanja tudi v obdobjih nižjih tržnih cen.

Cilj takšnega pristopa je doseči stabilnejšo in potencialno višjo povprečno vrednost prodaje v daljšem obdobju. GEN-I ponuja prilagojene modele odkupa s fiksno, tržno in hibridno ceno, s scenarijsko analizo pa je mogoče za posamezen proizvodni vir določiti smiselno kombinacijo različnih pristopov.

Odkup proizvedene električne energije je lahko osnova, ni pa nujno tudi celotna zgodba.

Ena od možnosti je aktivno upravljanje proizvodnega vira, ki omogoča prilagajanje oddaje električne energije trenutnim tržnim razmeram in tehničnim možnostim naprave. Z napovedovanjem, optimizacijo in agregiranjem lahko proizvajalec učinkoviteje upravlja trenutke oddaje energije v omrežje.

Dodaten potencial za povečanje prihodkov predstavlja trg prožnosti. Posamezna elektrarna sama običajno ne more vstopiti na te trge, saj pogosto nima zadostne moči, potrebnih registracij ali strokovnega znanja za upravljanje. Zato se elektrarne združujejo v večje skupne enote, ki izpolnjujejo zahteve trga. GEN-I kot eden največjih agregatorjev v regiji te vire povezuje ter prevzame tržno in tehnično izvedbo.

Vse pomembnejši so tudi baterijski hranilniki. Omogočajo shranjevanje presežne energije v času nižjih cen ter njeno uporabo oziroma prodajo takrat, ko je njena vrednost višja.

Na lokacijah z lastno rabo lahko pomagajo tudi pri zmanjševanju konic odjema in povečanju deleža lastne porabe. Pri elektrarnah brez lastne rabe pa je njihova donosnost odvisna predvsem od gibanja cen in možnosti sodelovanja na trgih prožnosti. Prav zato odločitev za hranilnik ne bi smela temeljiti zgolj na velikosti naprave, ampak na simulaciji dejanskega profila obratovanja.

Možnost predstavljata tudi souporaba energije in energetska skupnost, kjer lahko dodatna vrednost proizvodnje nastane s povezovanjem več odjemalcev.

Najboljša rešitev zato ni nujno ena sama. Pri eni elektrarni se lahko najbolje obnese kombinacija postopnega odkupa, aktivnega upravljanja in hranilnika, pri drugi pa souporaba energije ali energetska skupnost z dolgoročnim modelom odkupa.

Pri tako dolgoročni finančni odločitvi je pomembno imeti pred seboj primerljive možnosti. Kakovostna analiza pokaže trenutno stanje, možne alternative in pričakovani učinek posameznih pristopov ter pojasni, v katerih okoliščinah bi bila določena rešitev primernejša.

Končni rezultat je konkreten predlog, ki vključuje model odkupa, tehnični koncept, način upravljanja, potrebne partnerje in pogodbe, okvirno časovnico ter naslednje korake.

Tako odločitev ne temelji samo na občutku ali privlačni trenutni ponudbi, ampak na razmerju med donosom, stabilnostjo prihodkov in tveganjem.

Se vam izteka podpora ali pogodba o odkupu oziroma preverjate, ali se vam naložba v hranilnik splača? Z individualnim svetovanjem in analizo proizvodnega vira lahko preverite različne možnosti ter dobite konkreten predlog za povečanje dolgoročne vrednosti proizvedene energije in boljše obvladovanje tržnih tveganj.

Oglasno sporočilo