Zgodilo se je v Zgornji Avstriji: skupina prijateljev je rezervirala mizo za devet oseb, na koncu pa jih je prišlo le osem. Čeprav so za hrano in pijačo odšteli približno 300 evrov, so ob koncu večera na računu opazili dodatnih 20 evrov. Pod postavko "no-show" je bila namreč zaračunana kazen za osebo, ki je zbolela in ni prišla, poroča stran Biznis Kurir. Ta dogodek je sprožil burno razpravo o tem, kje se konča gostoljubnost in kje se začne strogi poslovni interes, saj gostje na ta strošek niso bili osebno opozorjeni ob prihodu v lokal.
Zakaj lastniki restavracij vztrajajo pri zaračunavanju kazni?
Gostinec se brani, da ni storil nič narobe. Pojasnil je, da mora restavracija načrtovati število natakarjev in količino hrane glede na rezervacije. 20 evrov morda zveni veliko, vendar je bil v tistem času za tisto mizo neizkoriščen prostor, ki ga lastnik restavracije ni mogel tržiti.
Lastnik trdi, da pravilo plačila velja za vse, ki ne sporočijo spremembe števila gostov vsaj en dan prej. Če bi ga poklicali tisto jutro, mu morda ne bi bilo treba zaračunati ničesar. Pravila so bila menda navedena na spletu in poslana prek SMS sporočila, kar bi gostje morali prebrati pred prihodom.
Kaj o tovrstnih doplačilih pravi zakonodaja in društva za varstvo potrošnikov
Pravniki in varuhi avstrijskih potrošnikov opozarjajo, da restavracije sicer smejo zaračunavati stroške v primeru odsotnosti, vendar le pod enim pogojem: da je vse skomunicirano jasno in pregledno. Če gost ob rezervaciji ni bil obveščen o morebitni kazni, mu je gostinec ne bi smel kar tako pripisati na račun. Gostje v omenjenem primeru sicer priznavajo, da so bili pogoji verjetno zapisani v sporočilu, a jih nihče ni pozorno prebral. To je nauk za vse nas – pred vsako rezervacijo v tujini ali v prestižnejših lokalih se splača preveriti, kaj piše v odgovoru restavracije.
Izraz 'no-show' v gostinstvu označuje situacijo, ko gost opravi rezervacijo mize, vendar se ob dogovorjenem času ne prikaže in svojega prihoda tudi ne odpove. Za restavracije to predstavlja resen poslovni problem, saj neizkoriščena miza pomeni neposredno izgubo prihodka, hkrati pa so bili zaradi pričakovanega števila gostov morda angažirani dodatni zaposleni in nabavljene sveže sestavine, ki ostanejo neporabljene. Zaradi tega se mnogi lastniki odločajo za politiko odpovedi, da bi zaščitili svojo ekonomsko stabilnost.
Vrhunske restavracije pogosto delujejo na podlagi strogega načrtovanja, kjer je število razpoložljivih mest omejeno. Upravljanje kapacitet vključuje natančno predvidevanje povpraševanja, kar gostincem omogoča optimizacijo stroškov dela in nabave hrane. Ko gost rezervira mizo, restavracija to mesto 'zaklene' in ga ne more ponuditi drugim potencialnim gostom. Če ta gost ne pride, restavracija ne izgubi le potencialnega zaslužka od hrane in pijače, temveč tudi priložnost, da bi mizo zasedel nekdo drug, kar je ključni razlog za uvedbo pravil o odpovedi.
V pravnem smislu se takšne 'kazni' pogosto obravnavajo kot odškodnina za neizpolnitev pogodbenega razmerja. Ko gost opravi rezervacijo, se med njim in restavracijo sklene neformalna ali formalna pogodba o zagotovitvi storitve. Če gost svojih obveznosti ne izpolni (ne pride), restavracija utrpi škodo. Da bi bila takšna zahteva po plačilu pravno vzdržna, morajo biti pogoji o odpovedi jasno predstavljeni vnaprej, gost pa mora biti z njimi seznanjen ob samem trenutku rezervacije. Če so pogoji skriti ali nerazumljivi, je njihova uveljavitev v mnogih pravnih sistemih sporna.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV