Kitajska gradi najmočnejšo hidroelektrarno na svetu

Ali si lahko predstavljate elektrarno, ki prekaša vse druge na svetu, umeščeno globoko v mistično in neukrotljivo Himalajo? To je resničnost, ki se oblikuje na Kitajskem, kjer na reki Yarlung Tsangpo nastaja 168 milijard dolarjev (143,2 milijarde evrov) vreden hidroenergetski sistem, ki ga osebno podpira predsednik Ši Džinping, poroča spletna stran CNN.

Cilj? Ne zgolj pogon za milijone električnih avtomobilov in sofisticirane umetne inteligence, temveč tudi preusmeritev Kitajske od premogovne energije proti bolj zeleni prihodnosti, s čimer se zmanjšuje vpliv na podnebne spremembe. Gre za osupljiv inženirski dosežek, ki bo s predori skozi gore izkoriščal kar 2.000 metrov višinske razlike v tej regiji, znani kot "azijski vodni stolp".

Vendar se, kot vedno pri tako ambicioznih projektih, pojavljajo tudi temne plati. Medtem ko Kitajska teži k energetski neodvisnosti, so vložki ogromni: potencialno uničenje nedotaknjenih ekosistemov, prisilna preselitev lokalnih skupnosti in nepredvidljive geopolitične posledice, še posebej za sosednji državi Indijo in Bangladeš, ki sta življenjsko odvisni od te reke.

Ta gigantski projekt obljublja letno proizvodnjo približno 300 milijard kilovatnih ur električne energije, kar je trikratna moč trenutno najmočnejšega jezu Treh sotesk. Inženirski genij za tem se osredotoča na izkoriščanje naravnega fenomena, kjer reka v enem odseku dramatično izgubi 2.000 metrov višine.

Toda zakaj Kitajska tako trdno vztraja pri projektu v tako nevarnem in oddaljenem okolju? Razlogi so globlji kot zgolj energetika.

Poleg čiste energije za svoje tehnološke in gospodarske cilje se v ozadju skrivajo tudi geopolitične ambicije, saj želi Kitajska s to infrastrukturno potezo utrditi nadzor nad kritičnimi regijami, kot je Tibet, in spornimi mejami, še posebej tistimi z Indijo.

Zato projekt ni le hidroelektrarna, temveč tudi varnostni projekt. To ni le tehnični čudež, temveč je tudi tvegan podvig: reka teče skozi eno izmed seizmično najbolj aktivnih območij na svetu, kjer se celo gore dvigujejo za milimetre letno. Dejavniki, kot so plazovi in hitre poplave ledeniških jezer, postajajo z vsakim dnem bolj nepredvidljivi zaradi podnebnih sprememb, kar povečuje nevarnost za infrastrukturo in življenja ljudi dolvodno.

Projekt Velikega zavoja reke Yarlung Tsangpo se nahaja na območju z eno najbolj izjemnih geoloških in ekoloških značilnosti na planetu.

Kot poudarja Ruth Gamble, zgodovinarka Tibeta na Univerzi La Trobe v Avstraliji, se tam v nekaj sto kilometrih preide iz skoraj 8.000 metrov visokih vrhov v tropske džungle. Že dolgo so se vrstila opozorila o potencialni katastrofi, ki jo prinaša takšna gradnja. Leta 2023 so kitajski znanstveniki pozvali k nujnim biotskim raziskavam pred začetkom projekta, vendar rezultati takšnih ocen ne bodo objavljeni.

"Reke se ne ustavijo na mejah nacionalnih parkov, prav tako ne snežni leopardi ali druge vrste živali, niti rastline in drevesa," opozarja Gamble, s čimer poudarja neizogibnost okoljskega vpliva.

Prav tako je zaskrbljujoč vpliv na lokalno prebivalstvo. Več deset tisoč prebivalcem, vključno z domorodnima skupinama Monpa in Lhoba, grozi prisilna preselitev. Peking sicer zagotavlja, da bo "prioritetiziral pravice, sodelovanje in dobrobit prizadetih prebivalcev" ter "spoštoval lokalna verska prepričanja in kulturno dediščino", a dejstvo je, tako svari Tempa Gyaltsen Zamlha z Inštituta za tibetansko politiko, da se lahko ljudje soočijo s prisilno preselitvijo, uničenjem lokalnih virov dohodka in uničenjem lokalnega ekološkega ravnotežja.

Projekt v Himalaji postaja preizkušnja ne le za kitajsko inženirstvo, ampak tudi za mednarodno diplomacijo in stabilnost celotne regije. "Kitajcem se ne da zaupati. Nihče ne ve, kaj in kdaj bodo storili," je ostro opozoril Pema Khandu, glavni minister indijske zvezne države Arunačal Pradeš, s čimer je izrazil splošno zaskrbljenost zaradi negotovosti glede morebitnega izpuščanja ali zadrževanja vode.

Te skrbi so še toliko večje zaradi problematičnih kitajskih izkušenj pri upravljanju jezov na transnacionalnih rekah, kot je Mekong, kjer so se v preteklosti pojavljale obtožbe o povzročanju suš v Vietnamu, čeprav Peking te trditve zanika. Poleg vprašanj o pretoku vode se spreminja tudi naravni utrip reke Brahmaputre ter vrste sedimentov in rib, ki jih prenaša, kar lahko kritično vpliva na rečne in deltne ekosisteme dolvodno. Ta zaskrbljenost je sprožila odziv Indije, kjer državna hidroenergetska podjetja pospešeno razvijajo lasten 11.200-megavatni jez na isti reki.

"Če bi državi lahko sodelovali pri celostnem načrtovanju megajezovnega sistema, bi se nekaterim tveganjem lahko izognili," je dejal Eyler iz Stimson Centra. Toda kot svari Eyler, "dirka v gradnji jezov med Indijo in Kitajsko je dirka do konca".

Kljub poudarjanju pomembnosti preglednosti s strani mednarodnih skupnosti in neposredno sosednjih držav kitajska država projekt ohranja zavit v tančico skrivnosti. To pomanjkanje informacij še dodatno zaostruje pomisleke glede morebitnih daljnosežnih posledic na tako občutljivem področju.

Kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve trdi, da "vedno vzdržuje preglednost" in "ohranja odprte komunikacijske linije" z državami, ki se nahajajo ob reki. Vendar pa so konkretne informacije o sami zasnovi, lokacijah elektrarn in načrtih za nadzor pretoka reke izjemno omejene, kar ustvarja občutek negotovosti in strahu. Brez natančnih podrobnosti je skoraj nemogoče zanesljivo oceniti in preveriti resnični vpliv na okolje in prebivalstvo.

"Nič ni jasno," je povedala Tagori Mize, tiskovna predstavnica lokalne skupine domorodnih kmetov v Indiji, kar odraža občutek nemira, ki ga povzroča ta masivni, a skrivnosten projekt, ki spreminja geografijo, družbe in mednarodne odnose. Kitajska s tovrstnimi megaprojekti dokazuje izjemne tehnične zmožnosti in odločnost za doseganje ambicioznih ciljev, a hkrati razkriva tudi vprašljive prakse pomanjkanja preglednosti, ki močno vplivajo na mednarodno zaupanje.

Vir: CNN