Namesto doma za starejše: v Sloveniji si starejši delijo hišo, vrt in stroške

Ko človek v starosti ne želi več živeti sam, ni nujno, da ima na izbiro le dom za starejše. Nekateri si želijo predvsem družbe, občutka varnosti in nekoga, ki bi jim lahko priskočil na pomoč pri vsakdanjih opravilih. Obenem hočejo ohraniti svojo zasebnost, samostojnost in možnost odločanja, kako bodo preživljali dneve.

Ena od možnosti je skupnostno bivanje, pri katerem več starejših živi v istem objektu ali stanovanjski enoti, si deli določene prostore in po svojih zmožnostih sodeluje pri vsakodnevnih opravilih. Nekatere skupnosti so v Sloveniji nastale na zasebno pobudo, druge s pomočjo občin in javnih stanovanjskih skladov. Njihova skupna značilnost je, da poskušajo povezati samostojno življenje z več socialnimi stiki in medsebojno podporo.

Vendar skupnostno bivanje ni enotno organiziran model. Razlikujejo se pogoji za vselitev, višina najemnine, razpoložljiva pomoč in način organizacije vsakdanjega življenja. Prav tako ga ne gre enačiti z oskrbovanim stanovanjem ali domom za starejše, kjer so organizirane tudi storitve oskrbe.

V Sloveniji so različni primeri skupnostnega bivanja starejših. Med njimi so skupnost v Davči, pilotni projekt na Erjavčevi ulici v Novi Gorici, bivalne enote v Ivanocijevem naselju v Murski Soboti in dve skupnosti v ljubljanski soseski Litijska–Pesarska.

Na Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve takšnih oblik bivanja ne evidentirajo v enotnem registru, saj gre večinoma za samoorganizacijo. Tudi javno organizirani projekti se med seboj razlikujejo, neformalne oblike sobivanja pa v uradnih pregledih morda sploh niso zajete.

Navedeni primeri kažejo, da skupnostno bivanje ni nujno le zasebna pobuda posameznikov. Lahko je tudi del lokalne stanovanjske politike, s katero občine iščejo dodatne možnosti za starejše, ki ne potrebujejo institucionalne oskrbe, vendar si ne želijo ali ne morejo več organizirati življenja povsem sami.

V skupnost se lahko vključijo starejši, ki so še sposobni skrbeti zase in so pripravljeni na sobivanje z drugimi. Stanovalci so precej samostojni in nimajo vnaprej določenega dnevnega urnika, si pa razdelijo določene obveznosti, denimo kuhanje kosila in čiščenje. Predvsem gre za sobivanje, druženje in medsebojno pomoč po svojih zmožnostih, je pojasnil ustanovitelj Peter Prezelj.

Osnovni strošek bivanja znaša približno 325 evrov na mesec, kar vključuje najemnino, stroške energije in druge skupne stroške, ne pa hrane. Prehrana je organizirana precej individualno: stanovalci si sami pripravljajo zajtrk in večerjo, medtem ko se strošek skupnih kosil giblje okoli 60 do 70 evrov mesečno. Prišteti je treba še osebne izdatke, kot so oblačila, toaletne potrebščine in drugo.

Po mnenju sogovornika je mogoče z osnovnim stroškom bivanja in običajnimi dodatnimi izdatki v Davči živeti razmeroma kakovostno. Kot pomemben del skupnosti je izpostavil tudi druženje; prav občutek pripadnosti in koristnosti je po njegovih dolgoletnih izkušnjah ena njenih največjih prednosti. "Nekaj najpomembnejšega je, da človek še vedno čuti, da je koristen sočloveku," je poudaril Prezelj, ki stanovalcem po potrebi pomaga tudi z nakupi in prevozi, na primer k zdravniku.

Stanovalci vedo, da v skupnosti niso sami in da jim bo v primeru potrebe nekdo pomagal po svojih zmožnostih, kar po Prezljevih navedbah zmanjšuje strah pred osamljenostjo in občutek nepotrebnosti ter lahko prinese več veselja do življenja. Hkrati pa takšno bivanje ni namenjeno ljudem, ki potrebujejo stalno nego in oskrbo. Bistvena razlika od doma za starejše je, da mora biti človek v stanovanjski skupnosti še dovolj samostojen, da lahko v večji meri skrbi zase. Če se njegovo zdravstveno ali funkcionalno stanje tako poslabša, da tega ne zmore več, je lahko naslednji korak tudi institucionalna oskrba.

Stanovanjska skupnost za starejše na Erjavčevi ulici 39 v Novi Gorici je pilotni projekt novogoriške občine oziroma njenega stanovanjskega sklada. Po besedah direktorja Stanovanjskega sklada Mestne občine Nova Gorica Petra Jana deluje približno dve leti. V njej trenutno živi šest stanovalcev, več pa jih zaradi prostorskih omejitev ne more sprejeti.

Stanovalci imajo vsak svojo sobo z lastno kopalnico, na voljo pa jim je tudi velik skupni prostor s kuhinjo in dnevnim prostorom s televizijo. Življenje si organizirajo precej svobodno, vendar se morajo prilagajati drugim pri uporabi skupnih prostorov. Enkrat tedensko organizirajo skupno kosilo, ki je tudi priložnost za druženje. Osnovni mesečni strošek bivanja znaša 240 evrov, k temu pa je treba prišteti sorazmerni delež stroškov ogrevanja, komunale, vode, elektrike in drugih obratovalnih izdatkov. Stanovalci lahko po potrebi uporabljajo tudi zunanje storitve pomoči, vendar skupnost sama ne zagotavlja institucionalne oskrbe.

Direktor Peter Jan je kot eno najpomembnejših spoznanj iz dosedanjega delovanja izpostavil, da takšno sobivanje ni primerno za vsakogar. Stanovalci morajo biti samostojni, hkrati pa pripravljeni na prilagajanje in skupno življenje. Pomembno je, da se ujamejo in znajo dogovoriti o skupnih pravilih. Pri izbiri zato ni pomembno zgolj izpolnjevanje formalnih pogojev, temveč tudi, ali bodo posamezniki lahko živeli skupaj.

V hiši Ivanocijevo naselje 7 v Murski Soboti je šest bivalnih enot, razporejenih v dveh nadstropjih. Vsaka ima svojo sobo s kopalnico, kuhinjo pa si delijo po tri enote v posameznem nadstropju. Stanovalci lahko uporabljajo tudi skupne balkone in terase, pralnico, garažo, okolico hiše, vrt in dvorišče.

Vse bivalne enote so zasedene, je pojasnila Andreja Kuhar z Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Murska Sobota. Ob odprtju skupnosti je bil objavljen razpis, zdaj pa vloge sprejemajo sproti. Pogoji za dodelitev so slovensko državljanstvo, stalno prebivališče v Mestni občini Murska Sobota, starost nad 65 let in da prosilec ni lastnik druge primerne nepremičnine. Pomembno je tudi, da je sposoben samostojnega bivanja.

Najemnine se gibljejo od 100 evrov za najmanjšo, 30 kvadratnih metrov veliko bivalno enoto s kopalnico, do 213 evrov za največjo, veliko 64,60 kvadratnega metra. Skupni obratovalni stroški stavbe, ki vključujejo na primer vodo, odvoz odpadkov in skupno elektriko, znašajo približno 25 evrov na enoto. Vsaka bivalna enota ima svoj električni števec, zato uporabniki sami plačujejo stroške porabljene električne energije.

Stanovalci živijo samostojno in se družijo prostovoljno. Nekateri obdelujejo vrt, skrbijo za košnjo trave ter čiščenje listja in snega. Takšno bivanje pomeni tudi prilagajanje navadam drugih, kar po oceni Andreje Kuhar ni vedno preprosto. Interes za to obliko bivanja po njenih besedah ni zelo velik, predvsem zato, ker najemniki nimajo toliko zasebnosti kot v lastnem stanovanju. Čakalni seznam sicer obstaja, izbira pa temelji na izpolnjevanju pogojev in vrstnem redu vložitve vloge.

V soseski Litijska–Pesarska v Ljubljani sta dve skupnosti za sobivanje starejših, vsaka je namenjena štirim osebam. Pilotni projekt je nastal v sodelovanju Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana (JSS MOL), Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana in občinskega oddelka za zdravje in socialno varstvo, je pojasnila direktorica JSS MOL Živa Matjašič.

Vsaka stanovanjska enota ima štiri sobe s sanitarijami ter skupno dnevno sobo, kuhinjo, dodatno stranišče, pralnico in ložo. Prostori so opremljeni in prilagojeni starejšim. Stanovalce so izbirali med upravičenci do javnih najemnih stanovanj, ki so izrazili interes za sobivanje. Poleg formalnih pogojev so pomembno vlogo odigrala tudi srečanja, na katerih so se kandidati lahko spoznali. Opravili so še individualne razgovore in nato oblikovali dve skupini po štiri osebe.

Posebnost ljubljanskega modela je podpora Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana. Ta zagotavlja strokovno koordinacijo programa, spremljanje stanovalcev, krepitev skupnostnega življenja in preventivne dejavnosti, katerih namen je zmanjševanje dejavnikov tveganja za poslabšanje kakovosti življenja in prezgodnjo institucionalizacijo.

Stanovalci imajo tedenske skupnostne sestanke, skupaj načrtujejo družabne dogodke in oblikujejo pravila glede kuhanja, čiščenja, obiskov ter uporabe skupnih prostorov. Spodbuja se medsebojna pomoč, posebno pozornost pa namenjajo ustvarjanju okolja, v katerem ima vsak stanovalec možnost aktivnega sodelovanja v skladu s svojimi željami in zmožnostmi. Ko pride do nesoglasij, jim koordinator pomaga pri mediaciji, pogovoru in iskanju dogovora.

Najemnina se obračunava po višini neprofitne najemnine, poleg nje pa vsak stanovalec plačuje sorazmerni delež dejanskih obratovalnih stroškov, med drugim za elektriko, vodo, ogrevanje, plin, komunalo, čiščenje, RTV prispevek in telekomunikacijske storitve ter nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Natančnega mesečnega zneska za posameznega stanovalca iz posredovanih odgovorov ni mogoče določiti, saj je odvisen od obračunanih stroškov.

Mestni stanovanjski sklad želi takšno obliko bivanja razvijati tudi v prihodnje. Po navedbah direktorice Žive Matjašič so v načrtovani novi soseski Mestni kare Povšetova predvidene še štiri stanovanjske enote za sobivanje starejših.

Prednost bivanja v skupnosti ni le finančna, je izpostavila predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) Zdenka Jan. Starejši lahko v njem ohranijo več samostojnosti, hkrati pa imajo več priložnosti za druženje in spontano pomoč. Skupni obroki, pogovori, vrtnarjenje in dogovorjena opravila so priložnosti za stike, ki jih človek, ki živi sam, pogosto nima vsak dan.

V ZDUS takšne oblike bivanja starejših vidijo kot pomembno in dobrodošlo dopolnitev obstoječih možnosti. Po mnenju sogovornice prihodnost ni v eni sami rešitvi, ki bi bila primerna za vse starejše, temveč v možnosti izbire. Večina starejših si želi čim dlje ostati v okolju, ki ga pozna in v katerem ima svoje socialne vezi. Med povsem samostojnim bivanjem doma in institucionalnim varstvom je po njenem mnenju veliko prostora za različne oblike skupnostnega in podpornega bivanja. "A skupnostno bivanje ne sme postati nadomestilo za domsko varstvo tam, kjer ga človek potrebuje. Gre za širitev možnosti, da bi starejši lahko izbrali rešitev, ki ustreza njihovim potrebam, zmožnostim in življenjskemu slogu," je poudarila.

Po njenem mnenju lahko sobivanje pomaga pri zmanjševanju osamljenosti, vendar mora poleg druženja omogočati tudi zasebnost in umik. Stanovalci imajo lahko različne navade, pričakovanja in značaje, zato skupnost ne deluje dobro zgolj zato, ker ljudje živijo pod isto streho. Pomembni so primerni prostori, jasna pravila, pripravljenost na dogovarjanje in možnost, da vsak ohrani del svojega življenja zase. Zato je treba biti posebej pozoren pri izbiri stanovalcev. Skupnost je lahko dobrodošla in pomembna pridobitev za starejšega, vendar je lahko prilagajanje skupnemu življenju tudi zelo zahtevno.

Sogovornica je izpostavila tudi pomen dostopnosti. Če bodo skupnostne oblike bivanja namenjene le premožnejšim starejšim, ne bodo sistemska rešitev, temveč tržna niša, je opozorila. Država in občine bi morale po njenem mnenju zato zagotavljati dostopna stanovanja, spodbujati neprofitno gradnjo in subvencionirati stroške ter povezovati stanovanjsko, socialno in zdravstveno politiko. Poudarila je, da bi morale skupnostne oblike bivanja postati del sistemske stanovanjske in socialne politike. Ob načrtovanju novih sosesk je treba razmišljati tudi o potrebah starajočega se prebivalstva in starejše vključiti v načrtovanje. Mnogi lahko še živijo samostojno, vendar jim to otežujejo neustrezna stanovanja, stopnice, oddaljenost storitev ali osamljenost. Hkrati še ne potrebujejo institucionalnega varstva. Zato potrebujemo več vmesnih možnosti, ki bodo kakovostne in finančno dostopne, je pozvala.

Starejši niso homogena skupina, zato ne obstaja ena sama prava rešitev, je tudi izpostavila. Nekateri želijo živeti sami, drugi v manjši skupnosti, tretji potrebujejo oskrbovano stanovanje ali domsko oskrbo. V ZDUS zagovarjajo pravico do izbire in kontinuiteto bivanja: prehod iz samostojnega življenja v institucionalno oskrbo ne bi smel biti edina možnost, ko človek potrebuje pomoč. Najboljša stanovanjska politika za starejše je po njihovem mnenju takšna, ki jim omogoča čim daljše samostojno, varno in dostojanstveno življenje v znanem okolju ter zagotovi, da pomoč pride k človeku, še preden je selitev v dom za starejše edina možnost.

Na Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve ocenjujejo, da lahko bivanje v skupnosti prispeva k zmanjševanju osamljenosti, občutku povezanosti, družabništvu in medsebojni pomoči. Vidijo ga kot pomembno dopolnitev storitev v javni mreži, vendar takšnih skupnosti neposredno ne financirajo, saj jih obravnavajo primerljivo z bivanjem posameznika v domačem okolju.

To ne pomeni, da stanovalci nimajo dostopa do javne podpore. Če izpolnjujejo pogoje, lahko koristijo javno financirane storitve pod enakimi pogoji kot drugi, ki živijo doma. Med njimi so pomoč na domu, dolgotrajna oskrba na domu, e-oskrba in patronažna služba ter druge podporne storitve. Skupnost je namreč lahko dom osebe, zato lahko pravice do dolgotrajne oskrbe uveljavlja tudi v takšnem okolju, če izpolnjuje zakonske pogoje, so pojasnili.

Na ministrstvu menijo, da bi bilo pred podrobnejšim sistemskim urejanjem treba opraviti analize. Preveč predpisov bi po njihovem namreč lahko omejilo prožnost in avtonomijo, ki sta pomembni prednosti takšnih skupnosti. V ZDUS medtem zagovarjajo bolj sistematičen razvoj. Po mnenju Zdenke Jan bi morale skupnostne oblike bivanja postati del širše stanovanjske in socialne politike, ne pa ostati zgolj rezultat posameznih projektov ali lokalnih pobud. Pri tem bi bilo treba zagotoviti več stanovanj, prilagojenih starejšim, dostopnejši najem ter povezavo z zdravstvenimi in socialnimi storitvami. Posebej pomembno je, da možnosti ne bi bile dostopne le starejšim z višjimi pokojninami.

Skupnosti starejših niso primerne za vsakogar in ne morejo nadomestiti doma za starejše, kadar človek potrebuje stalno oskrbo. Lahko pa ponudijo dodatno možnost med življenjem sam doma in institucionalnim varstvom. Pomenijo lahko dostopnejše stanovanje, več družbe, občutek varnosti in priložnost, da starejši ostanejo dejavni in koristni.

Za skupno bivališče pa niso dovolj le primerni prostori. Potrebni so tudi skrbna izbira stanovalcev, jasna pravila, dostopne podporne storitve in finančna dostopnost. Predvsem pa mora imeti starejši možnost izbire – tudi takrat, ko se njegove potrebe sčasoma spremenijo.

Najboljša rešitev ni nujno najcenejša, temveč tista, ki človeku omogoča čim dlje živeti samostojno, varno in dostojanstveno. Skupnostno bivanje je lahko ena od možnosti, če je zasnovano tako, da združuje zasebnost, medsebojno pomoč in dostop do ustrezne oskrbe.